Narodna galerija se poklanja velikemu donatorju

Da se ljubljanska Narodna galerija še vedno prostorsko širi in vsebinsko ­bogati, je zasluga tudi dobrih temeljev te najstarejše slovenske ustanove, ki se ukvarja z likovno umetnostjo. Postavljali so jih sposobni in zavzeti posamezniki – ustanovitelji, direktorji, člani upravnih odborov, ki se jih galerija spoštljivo spominja. Pred časom so se s posebno predstavitvijo­ spomnili­ drugega direktorja te ustanove, dr. Karla Dobide (1950–1964), nocoj pa odpirajo razstavo o delu in življenju dr. Frana Windischerja (1877–1955), dolgoletnega predsednika društva Narodna galerija (1929–1946) 
in največjega donatorja v zgodovini te ustanove.

V začetku tridesetih let je društvo Narodna galerija, ki ga je vodil dr. Windischer, kljub gospodarski krizi začelo z ustanavljanjem stalne zbirke, jo bogatilo ter podpiralo zrele in s posebnim občutkom tudi mlade umetnike. Dr. Windischer je postal predsednik leta 1929, dve leti pred upokojitvijo zaradi šibkega zdravja pri 54. letih, ko so bili za njim kot pravnikom uspešna kariera v gospodarstvu in številni članki s tega področja za razne časopise. Na čelu društva je bil do leta 1946, ko ga je tedanja oblast razpustila in ustanovila državni zavod Narodna galerija, pri čemer je tudi sam ­dejavno sodeloval.

Imel je izjemne organizacijske in vodstvene sposobnosti, s spretnostjo in vplivom mu je uspelo za Narodno galerijo pridobiti denar ali dolgoročna posojila za odkupe umetnin, saj je bilo njegovo posebno zanimanje usmerjeno v likovno umetnost. Kupoval je slike, kipe in grafike ter jih podarjal Narodni galeriji. Posebej je bil naklonjen sodobnim slovenskim likovnim umetnikom, katerih dela je kupoval za nastajajočo zbirko Narodne galerije in tudi za zbirko Moderne galerije, ki je nastala po drugi svetovni vojni. Med drugim je podaril Kavčičeve risbe, Holzingerjeve plastike in Mušičevo Kastiljsko krajino. Imel je občutek za mlade likovne talente in jih je med drugim spodbujal tudi tako, da jim je pomagal 
v finančni stiski in jim omogočal ­izobraževanje v tujini, da bi ­slovenska umetnost dobila širino. Včasih jim je za dela plačal več kot uveljavljenim umetnikom. Fran Windischer je mestu tudi predlagal ustanovitev Društva za pospeševanje domače likovne umetnosti, ki naj bi posebej skrbelo za umetniški podmladek. »Kaj pomaga umetniku posmrtna slava! Tudi on samo enkrat živi in v življenju zanj ni dovolj pohvalna kritika,« je dejal.


Funkcije, stiki in umetniki

Bil je tudi med pobudniki za ustanovitev akademij znanosti in umetnosti ter za likovno umetnost v Ljubljani. Imel je vrsto funkcij 
v organizacijah, povezanih z umetnostjo, ko se je tega razbremenil, pa se je posvetil urejanju fototeke negativov, kartoteke del slovenskih umetnikov in slovenskih umetnostnih spomenikov v republiškem Zavodu za spomeniško varstvo. Spremljal je tudi restavriranje likovnih umetnin v zavodovi delavnici in je kljub težki bolezni bil stalen obiskovalec razstav do smrti leta 1955.

Ker je bil uspešen in vpliven gospodarstvenik, so mu bila odprta številna vrata, od česar so bili odvisni denarni prilivi, obenem pa je imel stike z vsemi pomembnimi kulturnimi ustanovami. Ni bil mecen likovne umetnosti, ampak je doniral tudi za izdaje znanstvenih in umetniških del, Ljubljanski zvon so kljub ­izgubi tiskali po njegovi ­zaslugi.

Ob razstavi je izšel katalog, ki sta ga poleg vodje Mateje Krapež in oblikovalca Ranka Novaka tako kot razstavo vsebinsko zasnovala Windischerjeva vnuka Aleksander in Peter Bassin. Arhivu Narodne galerije sta podarila tudi dokumentarno gradivo iz Windischerjeve zapuščine, med drugimi povezano z Zoranom Mušičem, Zdenkom Kalinom, Gabrijelom Stupico, Francetom Miheličem, Matejem Sternenom, Ivanom Vavpotičem, Hinkom Smrekarjem, Maksimom Gasparijem, Tonetom in Francetom Kraljem, Nikolajem Pirnatom, Maksimom Sedejem in Božidarjem Jakcem.
.