Nevenka Šivavec: Novi veter v Tivolskem gradu

V razstavnem programu se je Nevenka Šivavec med drugim posvečala raziskovanju in predstavitvi marginalnih, obrobnih umetniških praks v lokalnem okolju in projektom, ki aktivno vključujejo lokalno skupnost. Kakšni so njeni načrti v prestolnici?

V zadnjih petnajstih letih je bil razstavni program v celjskih galerijah po zaslugi dveh kustosinj, nedavno upokojene Alenke Domjan in vas, aktualen in v sozvočju s trenutnim dogajanjem v sodobni umetnosti. Že v Ljubljani je sodobna umetnost deležna precej nerazumevanja in zavračanja. Kako ste se s tem spopadali v Celju?

Kakršno koli enoumje lokalnega sveta umetnosti pomeni prikrito nevarnost. Občutek imam, da znajo biti tudi zagovorniki tako imenovane sodobne umetnosti še kako nestrpni do drugače mislečih, do kolegov, ki so zvesti tradicionalnim medijem. V Celju smo se zato odločili za uravnoteženost med heterogenostjo različnih umetniških izrazov. Takšen program galerije je bil premišljeno zasnovan. Alenka Domjan je zelo zavzeto raziskovala in predstavljala vse generacije umetnikov različnih slogov in usmeritev. Obe sva veliko pozornosti namenili tako lokalnemu kontekstu kot mednarodnim povezavam in predstavljanju mednarodnega dogajanja na področju sodobnih umetnosti. V Celju je dobra ekipa, ki bo zastavljeno smer verjetno še nadgradila. Glede nerazumevanja sodobne umetnosti bi pripomnila, da kljub visoko razvitemu institucionalnemu aparatu oziroma prav zaradi njega sodobna umetnost pogosto ni sposobna komunicirati z občinstvom. Dogaja se, da so osnovni elementi vizualne umetnosti na relaciji umetnost– muzej–občinstvo dostikrat usmerjeni predvsem na razmerje med umetniško produkcijo in muzejem oziroma galerijo. Velikokrat se skoraj pozabi na občinstvo. Predvsem javne institucije bi morale o tem temeljito razmisliti.

Premisliti, da predstavitve in postavitve niso narejene z dovolj pozornosti do gledalca, saj so dela sodobne umetnosti pogosto konceptualna in je za njihovo razumevanje pomembno poznati ozadje?

Ja, manjka mediacija. V Celju sem velikokrat bila v neposrednem stiku z občinstvom in videla, da so ljudje intelektualno radovedni in ni treba veliko, da bi občinstvo prišlo v galerijo, si razstavo podrobno ogledalo, jo poskušalo razumeti, doživeti, reflektirati. Pa se dogaja tudi meni, ko poskušam na razstavi iz priloženega ali podnapisa pod delom razbrati, za kaj gre, da včasih preprosto ne razumem, kaj mi je kustos ali umetnik poskušal povedati in komu je delo namenjeno.

Omenili ste heterogenost sodobne umetnosti. Dejavnost MGLC je iz zelo raznovrstne celote sodobnega umetniškega izražanja, ki sega od performansov, instalacij, multimedialnosti ter mešanih medijev zožena na danes obrobno tehniko grafičnega tiska. Kako vidite prihodnje poslanstvo centra?

Doslej sem spremljala delo MGLC in mednarodne grafične bienale, zdaj pa sem se začela temeljito poglabljati še v zgodovino mednarodnega grafičnega bienala, ki je izjemno zanimiva. Dejstvo je, da si je MGLC že od bienala 2001. prizadeval takratno definicijo grafike razširiti, ker je postala omejujoča za tako veliko bienalno prireditev z vsemi spremembami na področju sodobne umetnosti. MGLC je uspešno implementiral razširjeno definicijo grafike na umetnost tiska nasploh, celo na vse reproduktibilne medije. Ta usmeritev je na nedavnih bienalih očitna, predvsem pa na zadnjem, Matrica, nestabilna realnost, na katerem so bili pravzaprav vsi mediji, od instalacij do mešanih medijev.

Na mesto direktorice sem prišla v času, ko že tečejo priprave na bienale. Letos so koncept bienala zaupali kuratorki Beti Žerovc, ki si je za letošnji 29. bienale zastavila vprašanje, kateri medij bi danes omogočil podobno uspešno soočenje in sobivanje z mednarodnimi umetniškimi in miselnimi tokovi, kot ga je z usmeritvijo na grafiko takrat sprožil mednarodni grafični bienale 
z demokratičnim pristopom.

Takrat so namreč obstajali bienali grafike, specializirani samo za eno področje grafike, recimo bienale lesoreza ali črno-bele grafike. Ljubljanski bienale je bil v tem kontekstu izrazito napreden, saj je imel demokratičen, pluralističen pristop. Edino merilo je bila kakovost grafičnega lista. Beti Žerovc je prepričana, da je enakovreden medij današnjega časa umetniški dogodek. Tako bo bienale temeljil tako na umetniškem dogodku kot reproduktibilni matrici.

In ostale dejavnosti MGLC? Se obetajo novosti in kakšne?

Kot sem že omenila, bom veliko pozornosti namenila komunikaciji z občinstvom. V zadnjih dveh desetletjih se muzeji po svetu spreminjajo in odpirajo navzven, uporabljajo nove tehnologije komunikacije 
z občinstvom in poskušajo sodelovati z umetniki, znanstveniki in občinstvom na nove načine.

Posebna pozornost bi bila namenjena participatornim modelom, ki gledalca oziroma uporabnika vključujejo v razstavo. V razstavnem programu bo treba poskrbeti, da bo razmerje med klasično grafiko in sodobnejšimi razstavami ustrezno. Tradicionalne razstave klasične grafike in grafičnih tehnik so nekaj, kar bomo ohranili, kajti tradicionalne grafične tehnike, ki jih je mogoče v delavnicah MGLC še vedno izvajati, so posebnost našega centra, zato bomo to dejavnost kakovostno in produkcijsko nadgrajevali.

Pozornost ne bo namenjena le temu, da MGLC postane poseben in ekstrovertiran muzej za področje grafike oziroma umetnosti tiska, temveč živahen kulturni center, saj je na zemljevidu Ljubljane pomembna strateška točka, ki je premalo izkoriščena. Poleg razstavnega programa, delavnic in izobraževanja naj bi v prostorih MGLC potekal tudi interdisciplinaren spremljevalni program. Sočasno bi se MGLC razlikoval od programa ostalih galerij, ki so namenjene sodobni umetnosti, prav zaradi specifike in tradicije, ki jo lahko obrne v svojo korist, predvsem v večjo mednarodno prepoznavnost. Postal bi lahko muzej z zbirkami in bienalom, ki presega pretirano evro-ameriško usmeritev umetnostnega sistema.

To tradicijo MGLC ima, ker je bila v skladu s takratno politiko SFRJ in neuvrščenih ter je vključevala ves svet.

Geopolitična razmerja sveta so se seveda temeljito spremenila. Četudi se transnacionalnost na žalost zdi zgolj utopija, nam nič ne preprečuje, da v mednarodnem programu ne bi izpostavili tudi sodelovanja z umetnostjo tretjih držav. Seveda ne v smislu globalizirane eksotike in parcialnega trenutnega interesa, temveč odgovornega sodelovanja s tistimi področji sveta, ki so izključena iz neoliberalnega umetnostnega obrata.

V svoji karieri ste poleg kuratorskega dela nekaj let vodili tečaje za kustose pri SCCA, kar pomeni, da imate vpogled v domet in zmogljivost mlajših generacij. Galerije pogosto poživljajo svoj program z gostujočimi kuratorji, kar prinaša večjo pestrost. Se bo MGLC odpiral v to smer z gostujočimi domačimi in tujimi kuratorji ali z izmenjavo razstav?

Nobena stvar ne razgiba in dinamizira lokalne umetniške scene bolj, kot jo dober rezidenčni program. To je moja izkušnja iz Celja, kjer smo imeli majhen rezidenčni program, ki je bil namenjen tako umetnikom kot kuratorjem.

Za najboljše rezidenčne programe so se izkazali takšni, ki so trajali dlje, da je umetnik ali kurator prišel najmanj za dva meseca in temeljito spoznal lokalno sredino. Poleg tega mi nismo dali umetniku zgolj ateljeja, v katerem bi delal in bil izoliran, kar konec koncev lahko počne tudi doma, temveč smo vsakega od njih intenzivno vpeli v lokalno dogajanje in spodbujali sodelovanje 
z lokalnimi umetniki in kustosi.

Poskušali smo izbirati ljudi, sposobne razumeti naša prizadevanja za vzpostavitev sodobne umetniške scene v manjšem mestu. Zato bo rezidenčni program tudi v MGLC ena od prioritet. Če kdo, ima namreč MGLC že zdaj pogoje za rezidenčni program. Še posebej, ker nameravam deklarativno mednarodnost centra temeljito intenzivirati. Tudi v sami hiši so že zagotovljeni prostori, namenjeni za rezidenčno stanovanje, ker je to predvidel že Zoran Kržišnik, ki je bil v marsikaterem oziru daljnoviden, a tega niso nikoli uresničili. Poleg tega naj bi v skladu z strategijo Mestne občine Ljubljana MGLC v prihodnosti dobil v upravljanje Švicarijo, ki je predvidena za mednarodni rezidenčni center. V kakšni fazi so načrti s Švicarijo, še nisem seznanjena, a glede na stanje v naši hiši sem prepričana, da lahko rezidenčni program zaženemo že naslednje leto.

Kaj boste storili najprej?

Prvi ukrep bo, da bom odprla MGLC tudi ob torkih, ker je bil doslej zaprt kar dva dni, v ponedeljek in torek.