Tiskane izdaje
Nocoj bodo na celjskem Starem gradu razglasili letošnjega lavreata Veronikine nagrade in dobitnika zlatnika poezije 2011. Ime prvega bo žirija objavila zadnji hip, med nominiranci so Dušan Jovanović, Barbara Korun, Franci Novak, Katja Perat in Uroš Zupan, ime drugega je že znano: zasvetil bo v dlani pesnika, prevajalca in teatrologa Vena Tauferja.
Nagrada, ki jo Mestna občina Celje podeljuje od leta 1997, je po mnenju organizatorjev, predvsem tisega, ki si je nagrado »izmislil«, Jožeta Volfanda, klic poezije družbi in posamezniku, naj ji prisluhne. Nagrada v svetu, ki hlasta zgolj za učinkovitostjo in uspehom, razumljenem le v materialnih kategorijah, po njihovem mnenju odpira srce in spominja na vredne zaklade, ki jih v hitrosti časa zlahka spregledamo. Tričlanska komisija oziroma strokovna žirija, ki vsakokratnega nagrajenca razglasi na posebnem pesniškem večeru, nima lahke bralne naloge: prebiti se mora skozi pesniške zbirke, ki so izšle med junijem prejšnjega leta in majem v letu, ko nagrado podelijo; in številka ni nizka, ravno narobe – med lanskim junijem in letošnjim majem je bilo takih izdaj (več kot tretjina teh izdaj je izšla v samozaložbi) kar 230! Izmed omenjenih petih avtorjev bo »okronan« le eden, izročili ji ali mu bodo posebno listino Mestne občine Celje in seveda nagrado 4000 evrov, ki jo prispeva organizator nagrade, podjetje Fit media.
Žirija, ki ji letos predseduje pesnik in Delov novinar Peter Kolšek (njegovi sobralki sta še publicistka in kritičarka Jelka Kernev Štrajn in novinarka Večerove kulturne redakcije Melita Forstnerič Hajnšek), si je za sklepni razmislek o zbirki z največjim nabojem pridržala pet knjižnih naslovov, od tega ker tri prvence: med uveljavljenimi pesniškimi imeni je v peterico uvrstila knjigi Barbare Korun Pridem takoj (Apokalipsa) in Uroša Zupana Oblika raja (Študentska založba), med prvence delo Dušana Jovanovića Nisem (Študentska založba), Francija Novaka Otroštvo neba (Mladinska knjiga) in Katje Perat Najboljši so padli (Študentska založba).
Letošnji lavreat bo petnajsti po vrsti, doslejšnji dobitniki nagrade so Iztok Osojnik, Aleš Šteger, Josip Osti, Ciril Zlobec in Marjan Strojan sta si jo delila leta 2000, Milan Jesih, Miklavž Komelj, Milan Dekleva, Erika Vouk, Ivo Svetina, Ervin Fritz, Taja Kramberger in Tone Pavček sta jo prejela leta 2007, Milan Dekleva, Jože Snoj in Andrej Medved.
Veno Taufer
Ob imenu Vena Tauferja (roj. 1933) se največkrat, če razpravo zanese na pesniške zadeve, vse od prvenca Svinčene zvezde iz leta 1958 naprej, zasliši oznaka modernizem. V enem od letošnjih javnih pogovorov je pesnik k temu pripomnil, da po njegovih izkušnjah »takšne opredelitve ustvarjalca zelo hendikepirajo, ga omejujejo. Bralcem je tako omogočen dostop samo do določenih plasti avtorjeve ustvarjalnosti. Spominjam se, da mi je šlo nekoč zelo na živce označevanje moje poezije kot grotesknega absurdizma, satire oziroma ironije in to že davno po tistem, ko sem opravil s to fazo, ki vsakega mladega ustvarjalca prej ali slej pahne v nekakšno opredeljevanje do predhodnikov. Za mojo generacijo je bila izzivalna razčustvovanost, zato smo oblikovali neko satirično držo, grotesknost, ampak je to kasneje minilo. Spominjam se, da sem bil po prihodu iz Londona leta 1969 z eno nogo še v tej fazi. Eksperimentiranje me je namreč peljalo tako globoko v jezik, do neke skoposti, izsušenosti motiva in jezika, da sem se zatekel po pomoč v slovensko tradicijo, v ljudsko poezijo.«
Taufer, avtor pesniških zbirk Jetnik prostosti, Pesmarica rabljenih besed, Tercine za obtolčeno trobento, Vodenjaki in drugih, je za svoje pesniško ustvarjanje leta 1974 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 1987 je bil dobitnik po Simonu Jenku imenovane stanovske nagrade, ki jo pesniki podeljujejo pesnikom, prejel je avstrijsko Mednarodno srednjeevropsko nagrado, leta 1996 pa so mu namenili Prešernovo nagrado za literarni opus. Brez njegovega prevajalskega napora ne bi poznali Eliota, Pounda in Yeatsa tako, kot jih.
Tudi Tauferjeva nepesniška prisotnost v slovenski kulturi je nespregledljiva: bil je član uredniškega odbora Revije 57 in revije Perspektive, upravnik Odra 57, delal je v slovenski redakciji radia BBC v Londonu in kasneje v kulturni redakciji nacionalnega radia, konec devetdesetih prejšnjega stoletja – v času, ko je bil predsednik komisije Društva slovenskih pisateljev za zaščito mišljenja in pisanja – je bil med soavtorji Majniške deklaracije, nekako takrat so mu kot tistemu, ki si je »izmislil« mednarodno pisateljsko prireditev na Krasu, prilepili oznako »mister Vilenica«. Tauferja, predsednika Slovenskega centra Pen in predsednika Mirovnega komiteja mednarodnega Pen, so pred desetletjem tudi soglasno sprejeli za dopisnega člana Evropske pesniške akademije.
