O čem govorimo, ko govorimo o dediščini

Druga polovica septembra v Sloveniji, praviloma zadnji ­teden v mesecu, je namenjena­ Dnevom evropske kulturne­ dediščine, vseevropski akciji­ Sveta­ Evrope in evropske komisije približevanja kulturne­ dediščine­ ljudem. Letošnja tema je ­Izkušnja dediščine.

Dnevi evropske kulturne dediščine imajo korenine v francoskih dnevih odprtih vrat leta 1984, danes pa potekajo pod geslom Evropa, skupna dediščina, s katerim je poudarjen pomen skupne evropske naravne in kulturne dediščine z upoštevanjem kulturnih posebnosti posameznih držav. Letošnja tema je tako kot večino let vezana na odločitev Evropske unije, ki je leto 2012 razglasila za leto aktivnega staranja in solidarnosti med generacijami. Temu so prilagojeni programi v okrog sedemdesetih slovenskih krajih, kjer se bo v tednu dni zvrstilo okrog sto štirideset brezplačnih dogodkov.

Pogledi na kulturno dediščino so zelo različni, prav tako razumevanje njene vloge in pomena. Še vedno jo neredki vidijo kot coklo v razvoju, k sreči pa je vse več takih, ki jo prepoznavajo kot razvojno možnost in celo gospodarsko dejavnost. Etnologinja Jasna Fakin Bajec v knjigi Procesi ustvarjanja kulturne dediščine, monografiji o kulturni dediščini med tradicijo in inovacijo na Krasu, piše: »Razprava o vlogi in pomenu kulturne dediščine v sodobnem svetu razkriva večplastnost obravnavane tematike; ne govori nam le o socialni, politični, ekonomski in trajnostnorazvojni vlogi dediščine, temveč tudi o družbenopolitičnih, gospodarskih in kulturnih razmerah na ožjem lokalnem območju in v širšem nacionalnem in mednarodnem okolju. In kar je poglavitno, govori nam o ljudeh, ki so glavni ustvarjalci in uporabniki dediščine v vsakdanjem življenju.«

Idrija je lahko vzor

Dolgoletna ravnateljica idrijskega mestnega muzeja Ivana Leskovec na naše vprašanje o izkušnjah s prenašanjem dediščine med generacijami na Idrijskem odgovarja: »Ko govorimo o dediščini in njenem prenašanju na mlajše rodove, je prav, da izpostavimo na eni strani materialno dediščino, v mislih imam tako nepremično kot premično, in na drugi strani nesnovno ali tako imenovano živo dediščino. Idrija je znana, da je desetletja, zlasti od srede 20. stoletja, vzorno in predvsem zavestno ter sistematično skrbela za ohranjanje materialne zapuščine idrijskega rudnika – stavb, strojev in naprav. Da bi zanamcem ohranili rudniško izročilo in dediščino, so januarja 1953 ustanovili muzej in vanj 'shranili' vse naprave in orodja, ki so jih pri delu v jami opuščali. Že zelo zgodaj so poskrbeli za formalnopravno zaščito stavbne dediščine v skladu s spomeniškovarstveno zakonodajo, najprej na lokalni in kasneje na državni ravni. S tem so bili ustvarjeni pogoji, da se dediščina lahko proučuje in raziskuje ter promovira in predstavlja v javnosti z razstavami, prek strokovnih in poljudnih publikacij, predavanj itd. Kot dolgoletna direktorica Mestnega muzeja Idrija lahko rečem, da se v Idriji vsi odgovorni zavedamo, kako pomembno je, da dediščina, spomeniki in muzejske zbirke niso sami sebi namen. Da jih ohranjamo zato, da lahko z njihovo pomočjo in prek njih javnosti pripovedujemo zgodbe preteklosti, povezane z izjemno vlogo, ki jo je idrijski živosrebrov rudnik odigral v svetovni gospodarski, znanstveni in kulturni zgodovini. Tovrstne zgodbe so pomembne za ustvarjanje in oblikovanje identitete tega prostora. V letih, ko so v Idriji še živeli pretežno rudarji, je bilo to nekaj samo po sebi umevnega. Zdaj, ko je rudarjev zmeraj manj, je treba v ohranjanje ter oživljanje dediščine vlagati več dela, ki pa se obrestuje. Želje po njenem spoznavanju je zmeraj več, zavedanje o njenem pomenu je med ljudmi vsak dan večje in vedno več je ljudi, ki so na to ponosni. Ljudje obiskujejo naše razstave, se udeležujejo predavanj, izpostaviti moram ciklus Muzejski večeri, ki jih naš muzej organizira že od leta 1984, se udeležujejo strokovnih posvetov in okroglih miz, ki jih organiziramo z Muzejskim društvom Idrija in Rudnikom živega srebra Idrija, ljudje ostajajo naročniki domoznanske revije Idrijski razgledi, ki izhajajo že od leta 1956 itd. Vse to so priložnosti in načini, da se dediščina ohranja oziroma poznavanje dediščine prenaša na mlajše rodove. Na področju žive dediščine je v Idriji treba izpostaviti­ dva fenomena. To sta veščina izdelovanja idrijskih čipk in igranje v rudarski pihalni godbi.«

Med celjskimi obrtniki

Naslednji teden se bo torej po Sloveniji zvrstilo okrog sto štirideset bolj ali manj izvirnih dogodkov. Znova so precej inovativnosti pokazali v Muzeju novejše zgodovine Celje, kjer bodo v Fotografskem ateljeju Josipa Pelikana za mlade organizirali ogled fotografskega studia in situ potem pa še ogled sodobnega fotografskega studia, ali pa v sodelovanju s Klobučarstvom Tomažin prikaz klobučarske dejavnosti.

Višja kustodinja Jožica Trateški pravi, da muzej z javnostjo in s ciljnimi skupinami obiskovalcev komunicira živahno in na različne načine. Najbolj prepoznavne so muzejske razstave, ki predstavljajo medij z lastno govorico, s katero postavijo kustosi na ogled kulturno dediščino, rezultate raziskovalnega dela, izpostavljajo različne poglede, prebujajo razmišljanja in se dotikajo aktualnosti.

»Glede na kontinuiteto sodelovanja moram omeniti ljudi, ki že vrsto let v veliki meri prispevajo k popularizaciji muzejstva in varstvu nematerialne kulturne dediščine. To so mojstrice in mojstri obrti, ki so ponosni nosilci znanj in zgodb obrtniškega življenja. Več kot dvanajst let jih lahko srečujete v obrtnih delavnicah v Muzejski ulici obrtnikov na Stalni razstavi Živeti v Celju. Rekonstruirani obrtni lokali imajo stalne demonstratorje, upokojene mojstrice in mojstre, ki so prijetni sogovorniki ter s srčnostjo in predanostjo kulturni dediščini pomembno bogatijo muzejsko delo in ponudbo. Pedagoški in andragoški programi vključujejo tedenske predstavitve posamezne obrti z demonstracijo obrtnika. Mojstri frizerji, urarji, modistinja, zlatar, krojač in čevljar so bogat vir znanja in izkušenj in ravno zaradi njih obiskovalci ob obisku Muzejske ulice obrtnikov ne ostanejo ravnodušni. Mladi se čudijo 'starim' tehnikam in orodju, malo starejši pa ob pogledu na obrtne lokale in obrtniške demonstracije doživljajo reminiscenco,« dodaja Jožica Trateški.