Osmi marec - dan feminiziranih moških

Ob stoti obletnici dneva žena smo iz slovenskih informativnih oddaj 24 ur, Dnevnik in Odmevi lahko izvedeli, da se je v stoletju boja za enakopravnost med spoloma položaj žensk v družbi bistveno izboljšal, da pa te še vedno ne zasedajo najboljših družbenih položajev, so v povprečju slabše plačane od moških in še vedno opravljajo večji del gospodinjskih opravil.

Tem korektno pripravljenim prispevkom ni mogoče kaj očitati, prej velja kritiko usmeriti v uveljav­ljeno medijsko obravnavo ženske problematike. Mediji navadno ženske opazijo enkrat na leto, medtem ko pri drugih (resnih) temah utrjujejo ustaljena nesorazmerja med spoloma. Paradigmatični primer utrjevanja tradicionalnih spolnih vlog so nekdanja Trenja, na katerih so ženske do besede praviloma prišle osmega marca in kramljale o politiki, gospodarstvu in podobnem, medtem ko je Uroš Slak za resne teme v studio navadno pripeljal moške (strokovnjake).

Vse našteto se ne more primerjati s tem, kar smo lahko videli 
v torkovem Trikotniku, ki ga vodi Zvezdan Martič. Edicija tokratne oddaje se je imenovala Kje so mladi moški? in na njej je trem doktorjem, Andreju Perku, Antonu Komatu in Romanu Vodebu, uspelo ustvariti monstruozno podobo žensk. Če strnemo, se mladi moški vse redkeje osamosvajajo in težko odrastejo, ker imajo v naši družbi ženske dominantno vlogo.

Falične agresivne matere namreč kastrirajo svoje sinove, zaradi česar ti ne razrešijo Ojdipovega kompleksa. Takó teorijo Sigmunda Freuda trivializira Vodeb. Ženske so v družbi uspešnejše, še posebej na področju izobraževanja, je prepričan Perko. Šolski sistem je pridnim dekletom tako rekoč pisan na kožo, medtem ko poredni fantje, četudi enako inteligentni, v takšnem sistemu izvisijo. Če koga ne prepričajo ta opažanja, ki – kot smo lahko izvedeli – 
po večini izhajajo iz praktičnih izkušenj (?!), bo prav gotovo sprejel biološko razlago feminizacije družbe, ki smo ji priča – povišana raven pesticidov v hrani in vodi škodljivo vpliva na raven testosterona pri moških, zaradi česar postajajo vse bolj podobni ženskam. (Faličnim agresivnim ženskam očitno niti pesticidi ne pridejo do živega.)

Implicitna teza oddaje torej je: družba se feminizira in to je slabo, ker spodbija nekakšen naravni red stvari. Kot smo lahko povzeli iz nastopa vseh gospodov v oddaji, ti v nasprotju s svojim deklariranim prepričanjem, da si ženske zaslužijo enakopravno obravnavo, očitno lažje shajajo s tradicionalno predstavo o razmerjih med spoloma, ko so bile ženske podrejene zdravo agresivnim moškim in odrinjene na rob javnega življenja.
Abstraktne observacije o mladih moških, ki so se sprevrgle v demonizacijo žensk kot mater in karieristk, so očitno zadovoljile tudi voditelja, ki ni znal vprašati niti, kako lahko kastrirani in poženščeni moški v tako feminizirani družbi še vedno zasedajo najvišje, najbolj prestižne in najbolje plačane pozicije oziroma tudi povprečno ­zaslužijo več od žensk.

Nekoliko več čuta za problem ženske smo osmega marca zvečer doživeli pri dozdevno najbolj moški zadevi – nogometu. Komentator Goran Obrez se je namreč po koncu spektakularne tekme med Barcelono in Arsenalom na Kanalu A poslovil z: »Drage moje, dragi moji ...«