Tiskane izdaje
Arheologi so imeli precej jasna pričakovanja, kaj se skriva pod ljubljanskim Kongresnim trgom, a so med izkopavanjem doživeli presenečenje. Zgodba o zgodovini današnjega Kongresnega trga in parka Zvezda je bila dopolnjena z grobovi v obliki gomile, kar na ljubljanskem območju nikakor ni bilo v navadi, in najstarejšim najdenim rimskim grobom, v katerem morda počiva celo eden od graditeljev Emone.
Del najdb – iz časa rimske Emone – je zdaj na ogled v Zakladnici Mestnega muzeja Ljubljana. Pred tem si je bilo mogoče ogledati prazgodovinska grobišča, sledila pa bo še predstavitev obrambne strukture in kapucinskega samostana.
Zgodbo o zgodovini Kongresnega trga in parka Zvezda, kakor jo pišejo arheološke najdbe, smo sestavljali s pomočjo arheologa Martina Horvata iz Mestnega muzeja Ljubljana, ki je skupaj z arheologom Matjažem Novšakom iz družbe Arhej, d. o. o., vodil izkopavanja več kot stočlanske ekipe različnih strokovnjakov in tehnikov.
Kot vsaka lokacija, je prepričan Horvat, je tudi Kongresni trg del širšega območja. Že pred izkopavanjem so vedeli, da je to območje pred severnim obzidjem rimske Emone, vedeli so, da je na tem mestu v 17. stol. stal kapucinski samostan, pričakovali pa so tudi grobove iz prazgodovine.
Obred pokopavanja se dobrih sedem stoletij ni veliko spreminjal. Pokojnikov pepel so skupaj s pridatki spravili v žare, te pa preprosto postavili v grobne jame. Med severnim delom parka in Kazino pa so našli grobišče, kakršnega na območju Ljubljane še niso poznali. Pokojniki so bili namreč pokopani v nasutih gomilah (našli so jih pet). V sredini je bila lesena skrinja, v katero je bila postavljena žara s pokojnikovim pepelom in deli noše, ki je bila sežgana skupaj s truplom na grmadi, ter drugimi pridatki, kot so situle, skodele in sklede. Osrednji grob je bil obdan z nasutim kamnitim jedrom iz večjih prodnikov, na to je bila nasuta zemlja, okrog tako nastale gomile pa je bil jarek, ki je gomilo navidezno povečal. V eno od gomil je bilo okrog najstarejšega osrednjega groba koncentrično vkopanih sedem grobov, ki so se med seboj prekrivali, kar kaže na to, da niso bili označeni. Časovno je grobišče umeščeno v starejšo železno dobo, torej v 8. ali 7. stoletje pred našim štetjem.
Tako specifični in drugačni pokopi, kakršnih na širšem območju ne poznamo, je prepričan Hrovat, spreminjajo ali vsaj dopolnjujejo podobo prazgodovinske Ljubljane. Na podlagi tega lahko delamo različne interpretacije in razlage: od sprememb v populaciji do vplivov, ki so v današnjem smislu bolj modnega, trendovskega značaja, ali tega, da so prazgodovinski Emonci, če jim lahko tako rečemo, s pokopom v gomilah šli v korak s časom. Doslej je veljalo prepričanje, da so vsaj na območju Ljubljane v železni dobi vztrajali pri planih žarnih grobiščih kot tradiciji iz preteklosti.
Tipično rimsko mesto
Današnji Kongresni trg je v času rimske Emone ležal zunaj rimskega obzidja, za katerega v Krajevnem leksikonu Slovenije navajajo prepričanje arheologov, da ima Ljubljana po njihovi sodbi največje ohranjeno rimsko mestno obzidje severno od Apeninov.
Rimska Emona, ki je bila sprva vojaško taborišče, je imela obliko pravilnega pravokotnika s stranicami 520 krat 435 metrov in je bila malo pred začetkom našega štetja obzidana z dva do štiri metre debelim in šest do osem metrov visokim obzidjem z več kot dvajsetimi obrambnimi stolpi. V obzidju so bila štiri glavna vrata in deset stranskih vhodov. Pred severnim in zahodnim obzidjem sta bila izkopana več kot dvajset metrov široka in dobrih pet metrov globoka obrambna jarka, ki so jih polnili potoki z Rožnika in Šišenskega hriba. Na vzhodu je kot obramba služila Ljubljanica, proti jugu pa Ljubljansko barje.
Naselje je merilo, kot večina takšnih taborišč, 23 hektarov, za prehode je bilo namenjenih pet cest v smeri sever–jug in sedem v smeri vzhod–zahod, razdeljeno pa je bilo na malo manj kot petdeset insul, stanovanjskih poslopij oziroma hišnih blokov. Če Emono postavimo med današnje poimenovanje ulic, je južni del potekal na današnjem Mirju, kjer je bil zid obnovljen in je jasno viden (čeprav je Plečnikova obnovitev s postavljenimi piramidami zavajajoča) z Zoisove ceste čez Trg francoske revolucije na Wolfovo (tu obzidja ni bilo), kjer se v bližini Univerze obrne proti Bukvarni in se malo naprej od Cankarjevega doma na Veselovi vzporedno s Prešernovo obrne spet proti Aškerčevi in sklene na Mirju. Glavne današnje ulice znotraj nekdanjega rimskega obzidja so tako: Slovenska, Aškerčeva, Zoisova, Gradišče, Rimska, Igriška, Gregorčičeva, Emonska in Snežniška.
Na rimski zid oziroma obrambne jarke spominjata imeni dveh gostiln: ob izteku Vegove je bila v Prešernovem času in še pozneje gostilna V peklu, ker je stala v nekdanjem severnem obrambnem jarku in so se morali gostje spuščati vanjo po stopnicah, za del Rimske ceste pa se je do danes ohranilo ime Na luži, kjer se je ob nekdanjem zahodnem obrambnem jarku ohranila manjša luža, ob kateri je stala gostilna Pri Jurčku na Luži.
Antični viri Emono večkrat omenjajo kot znano in pomembno postojanko, ki so jo obiskovali tudi rimski veljaki.
Nastanek, razcvet in zaton
Kot v vseh drugih rimskih mestih so tudi stari Emonci pokopavali mrtve zunaj obzidja ob vpadnicah v mesto, zato so arheologi na Kongresnem trgu pričakovali predvsem grobišča. Ta so res odkrili in raziskali, presenetilo pa jih je, da so naleteli na temelje objektov. Naš sogovornik ugotavlja, da je očitno v času največjega razvoja Emone zmanjkalo prostora znotraj obzidja in bila je logična posledica, da se je mesto začelo širiti tudi navzven, v tako imenovana predmestja, v pas neposredno pred obzidjem. Pred severnimi emonskimi vrati so nekje ob koncu 1. stol. n. št. opustili pokopališče in zgradili nekaj objektov, ki niso le obrtnega, predmestnega značaja, temveč so bivalni prostori z vsem, kar je v rimski dobi bilo že precej običajno za prebivalce v smislu bivalne kulture: talnim gretjem, vso infrastrukturo s kanali za odvajanje vode in vodnjaki za zajemanje vode. Toda kot so v življenju svetli in temni dnevi, so bila svetla temna obdobja tudi v zgodovini Emone. V 4. stol. so zaradi nevarnosti nomadskih vpadov poslopja pred obzidjem podrli do temeljev in sanirali obrambni sistem.
Horvat pravi, da se iz teh raziskav na Kongresnem trgu tako vidi, kako se je življenje začelo (ne nazadnje so na tem mestu našli najstarejši grob, morda celo začetnih graditeljev Emone), se razcvetelo in širilo, doživelo vrh blaginje in spet zatonilo znotraj obzidja. To je zgodba, ki jo lahko dodamo kot mozaični kamenček v zgodovini rimske Emone in Kongresnega trga sploh.
Tudi v primeru kapucinskega samostana je bilo podobno. Vedelo se je, da je bil na območju današnjega parka Zvezda v začetku 17. stol. zgrajen kapucinski samostan z vrtovi, gospodarskimi objekti in pripadajočo cerkvijo sv. Janeza Evangelista. V času Napoleonovih osvajanj (1809–1813) so stavbi samostana in cerkve Francozi spremenili v vojaško skladišče in konjušnico, leta 1817 pa je bil samostan dokončno porušen. Gradnja garaže na to območje ni neposredno posegala, zato so raziskali le del zidu proti garaži, drugo pa so pustili pod zemljo zanamcem. Omeniti velja še vodnjak, ki ga danes lahko kot Kebetov vodnjak vidimo sredi parka Zvezda. Po raziskavah, čiščenju in še nekaterih drugih elementih so ugotovili, da gre po vsej verjetnosti za samostanski vodnjak.
Italijanska zaklonišča
Arheologi so se srečali tudi z obdobjem, ki ni ravno v domeni njihovega raziskovanja. Med izkopavanji so naleteli na zaklonišča, zgrajena v času italijanske okupacije, ki so bila s hodnikom povezana s Kazino, kjer je bil štab italijanske vojske. To še dopolnjuje zgodovino Kongresnega trga in parka Zvezda od 10., 11. stol. pr. n. št. do danes, do garaž, ki so zadnja faza večjih posegov v tem prostoru. Vmes pa so vsaj še kongres svete alianse leta 1821, Plečnikova ureditev trga in parka, prihod osvoboditeljev in Župančičev nagovor, burna dogajanja pred osamosvojitvijo Slovenije...
Rimska promenada
Svojo zgodbo so že in jo bodo še pisali tudi najdeni predmeti kot pričevalci časa. Sprotno seznanjenje z najdbami je bilo v tem primeru zelo ažurno, seveda pa bodo restavratorska dela trajala še leta. Poleg rimskega vodnjaka pri izhodu iz garaž pri Filharmoniji je in situ v povezovalnem prehodu pod Slovensko cesto ohranjen še del rimske ceste. V tem prostoru sta predvidena informacijska točka o Emoni in manjše razstavišče, prihodnje leto pa naj bi zaživel iz evropskega denarja financirani projekt Emonska promenada, ki bo povezal najpomembnejša emonska najdišča, na primer starokrščansko svetišče ob Osnovni šoli Majde Vrhovnik, rimski zid na Mirju ali emonska hiša na vrtu Jakopičeve hiše. Veliko pa bo moralo biti postorjenega do leta 2014, ko bo ob dvatisočletnici Emone večja razstava, najdbe s Kongresnega trga in Zvezde pa izdane v katalogu.
