Tiskane izdaje
Ponaredke umetnin kar pogosto kupujejo lahkoverneži, medtem ko poznavalski zbiratelji, muzeji, galerije in dražbene hiše, naj ne bi nasedali. Vendar se dogaja tudi to. Četverica goljufov iz nemškega Kölna je delala učinkovito. Medtem ko je bonvivan Wolfgang Beltracchi slikal v svojem ateljeju, so bili njegovi trije sodelavci zaposleni s prodajanjem njegovih slik, ponaredkov mojstrov 20. stoletja. Delo jim je šlo gladko od rok dve desetletji, zdaj pa so se znašli na zatožni klopi kölnskega sodišča. Poleg Wolfganga sodijo še njegovi ženi Heleni Beltracchi, njeni sestri Jeanette S. ter četrtemu članu prevarantske druščine Ottu Schulteju-Kellinghausu, ki so ponarejali in prodajali slike mojstrov, kot so Max Ernst, Max Pechstein, Kees Van Dongen in Heinrich Campendonk, s čimer so zaslužili približno šestnajst milijonov evrov. Grozi jim od enega do deset let zapora, največ prvoobtoženemu.
Naplahtali strokovnjake
Ponarejene slike, seveda skupaj s ponarejenimi certifikati o izvoru, so leta polnile trg z umetninami, pri čemer so obtoženi naplahtali celo izkušene strokovnjake za posamezne slikarske mojstre. Mnogi trgovci, muzeji in zbiratelji so verjeli, da so dotlej neznane mojstrovine dolgo bile skrite pri skrivnostnih zbirateljih, kjer so bile shranjene pred nacisti. V zgodnjih devetdesetih letih sta sestri Helene in Jeanette obiskali vodilne dražbene hiše ter jih obvestili o umetniški zbirki, ki da sta jo podedovali od svojega deda Wernerja Jägerja, znanega zbiratelja, ki je umrl leta 1992.
Obtoženi dejanj ne zanikajo, prvoobtoženi Wolfgang Beltracchi je na sodišču dejal, da pri tem početju zaslužek ni bila njegova edina motivacija, ampak ga je privlačilo manipuliranje s strokovnjaki in trgom umetnin. Sodišče je pričakovalo, da bo proces trajal do marca, vendar bo zaradi presenetljivo hitrega priznanja obtoženih postopek verjetno krajši.
Javnost se neskončno zabava
Javnost se nad tem, kako so nasedali strokovnjaki za moderno umetnost, neskončno zabava. Tako je na primer ugledna galerija in dražbena hiša Lempertz iz Kölna leta sodelovala s ponarejevalci in njihova dela, ki so jih strokovnjaki ocenjevali za izjemna in senzacionalna, prodajala svojim premožnim kupcem. Sumi o prevari so se pojavili že pred časom, vendar galeristi slik raje niso sneli
s sten, ker bi s tem priznali, da so nasedli. Te dni jih seveda odstranjujejo, med drugim v muzeju Spengler iz Hannovra Mačko na hribovitem predelu, za katero so do zdaj mislili, da jo je naslikal Henrich Campendonk.
Najbolj presenetljivo je, da se več obiskovalcev muzeja poteguje, da bi zdaj to sliko kupili. Prav zaradi tega dela so namreč ponarejevalcem prišli na sled leta 2008, ko je kupec kölnski dražbeni hiši zanj odštel 2,5 milijona evrov, misleč, da je Campendonkovo, prevaro pa je odkril, ko jo je dal strokovnjakom natančno preučiti. Pokazalo se je, da je v barvi pigment, kakršnega v času, ko je Campendonk slikal, še ni bilo. To je preiskovalce pripeljalo k tako imenovani zbirki Wernerja Jägerja, iz katere je kupovala tudi ugledna avkcijska hiša Christie's.
V škandal se je ujel tudi hollywoodski igralec Steve Martin, ki je leta 2004 v pariški galeriji kupil »Campendonkovo« sliko za sedemsto tisoč dolarjev in jo prodal dve leti zatem, torej še preden so ponarejevalce odkrili. Italijanski založnik Daniele Filipacchi je za ponaredek Maxa Ernsta odštel 5,5 milijona evrov. Kupci ponaredkov in druge priče (skupaj jih je približno 160) se bodo v naslednjih dneh zvrstili na sodišču.
Šestdesetletni Wolfgang Beltracchi je očitno avtor številnih ponaredkov, ne pa vseh, in te preiskovalci še iščejo. Prvoobtoženi se na sodišču sklicuje na težko mladost, ko je bil odvisen od mamil in ga je šele zdajšnja žena Helene odvrnila od njih. Zaradi mamil je opustil študij umetnosti, povedal pa je, kako hitro je odkril, da ni težko izvabiti denarja niti od uglednih galerij. Že leta 1976 je eni od galerij prodal lastno delo za enajst tisoč nemških mark. Tudi njegova žena je sodišču potožila o težkih mladih letih, ki jih je v številni družini preživela v rev-ščini, in enako je s solzami v očeh pripovedovala njena sestra Jeanette. Edino zadnji obtoženi Otto Schulte-Kellinghaus se na sodišču ni smilil samemu sebi.
