Post festum: urediti Prešernov gaj v Kranju

Letošnje praznovanje kulturnega dne je bilo na Glavnem trgu Prešernovega Kranja izjemno živahno, vsebinsko zelo raznoliko, dobro obiskano in glasno. Seveda, v Kranju je vse Prešernovo: Prešernova ulica, Prešernovo gledališče, Prešernov hram, posebej kofetarna »Dr. Fig«, Prešernova šola, Prešernov akademski pevski zbor, Prešernova hiša, Prešernov spominski muzej, Prešernov spomenik, Prešernov gaj.

Ljubitelji Prešernove poezije in občudovalci njegovega genija smo se že na predvečer praznika zbrali ob pesnikovem grobu, v tradicionalnem »trenutku tišine« prisluhnili izbrani besedi profesorja Franca­ Drolca in petju akademskega pevskega zbora France Prešeren. Udeleženci smo bili, žal, hkrati tudi priča vandalizmu, kajti neznani storilec je Jenkov nagrobnik, ki stoji nedaleč od Prešernovega, onečastil z grafiti, med katerimi je prevladovala svastika. Nikogar z občinske uprave, ki je sicer počistila osrednji del pokopališča, ni ganila packarija na nagrobniku pesnika Simona Jenka, tako da je ostala tam in še kar priča o temni strani prazničnih slovesnosti v Kranju.

Posebej slovesno je bilo namreč 8. februarja, ko je ministrica za kulturo Majda Širca v spremstvu kranjskega župana Mohorja Bogataja ob častni straži položila venec na Prešernov grob v Prešernovem gaju. To je bil gotovo izjemen dogodek, saj je pesnikov grob krasil venec 
z napisom Republika Slovenija, kar se doslej menda ni dogajalo. Morda pač: ob stoletnici Prešernove smrti leta 1949, ko je bila ob Prešernovem grobu imenitna slovesnost in je govoril profesor Anton Slodnjak, sem tam kot osmošolec videl takratnega ministra za kulturo dr. Ferda Kozaka, ki sem se ga spominjal še iz predvojne ljubljanske klasične ­gimnazije.

Ob pomenljivem dejstvu, da se je slovenska vlada odločila počastiti največjega slovenskega pesnika in tja poslala z vsem dolžnim ­protokolom gospo ministrico za kulturo, je treba slovensko javnost opozoriti na neurejenost tega posvečenega prostora, kranjsko mestno občino kot varuhinjo Prešernovega gaja pa zadolžiti, naj nadaljuje z ureditvijo tega izjemnega prostora do stopnje, ki si jo po kulturni in narodnostni pomembnosti zasluži oziroma ki jo zahteva.

Naključni obiskovalec ne more vedeti, da je na prostoru današnjega Prešernovega gaja stalo staro kranjsko mestno pokopališče, vendar so zaradi naglega naraščanja prebivalstva že pred drugo svetovno vojno zunaj mesta odprli novo pokopališče. Po vojni je iz nekih, javnosti neznanih razlogov JLA najprej razstrelila pokopališko kapelo, potem pa se je mestna oblast odločila pokopališče opustiti, vse grobove, ki so jih svojci hoteli preseliti, so preselili na novo pokopališče, ostale nagrobnike uničili in na prostoru, kjer počiva na tisoče Kranjčanov, oblikovali nekakšen realsocialistični park, imenovan Prešernov gaj. V njem so osamljeni ostali samo Prešernov in Jenkov grob z nagrobnikoma, grobnica družine Majdič z izjemnimi reliefi kiparja Alojza Gangla in spomenik bazoviškim žrtvam, postavljen leta 1931. Pozneje so po prizadevanjih prešernoslovca Črtomirja Zorca v bližino Prešernovega groba prenesli posmrtne ostane pesnikove hčere Ernestine Jelovšek.

Kdaj kranjski Panteon?

Po načrtih arhitekta Marjana Šorlija so preuredili celoten prostor, na mestu, kjer je stala ­nekdanja kapela,­ so locirali nekakšno nadstrešje na stebrih, uredili potke in zasadili breze. Žal je bil Prešernov gaj dolgo brez pravega nadzora in izpostavljen vandalizmu. Ko se je neznani storilec lotil Prešernovega nagrobnika, so se zganili kranjski kulturniki in dosegli, da se je začela obnova, kar je bilo ob vsem drugem nujno tudi zato, ker sta se bližali visoki Prešernovi obletnici: 150. obletnica Prešernove smrti (1999) in 200. obletnica Prešernovega rojstva 2000), ki ju je Kranj hotel še posebej slovesno zaznamovati.

Po posebnem obnovitvenem načrtu so v mnogočem preuredili zunanjo podobo Prešernovega gaja, celoten prostor zavarovali s primerno ograjo in postavili reden nadzor. Težavam z varovanjem sicer še ni bilo konca, odkar pa so srednješolci­ izpraznili bližnje šolsko poslopje, je tega res malo, vendar so se neprimerni dogodki še primerili, kot se je zgodilo z Jenkovim nagrobnikom malo pred letošnjim kulturnim praznikom.­

Toda težave z omenjeno nečednostjo sploh ne bi smelo biti: zadevo je treba pospraviti, ne pa jo pustiti, da so letos razredi šolarjev, ki so prihajali v Prešernov gaj iz različnih koncev, tudi iz Ljubljane, opazovali to nekulturo na posvečenem­ prostoru.

In še nekaj, kar zadeva današnjo zatečeno podobo. Prešernov gaj daje vtis zapuščenosti, čudne praznine. Ni redno vzdrževan, nekatere, sicer ne posebno posrečene talne luči ne gorijo. Na »vodnjaku« se kiti velik rdeč napis JNA, v zrak štrlijo obžagane stare breze, stebri pod nadstreškom so okrašeni 
z grafiti, še posebej spomenik znamenitemu fotografskemu izumitelju Janezu Puharju. Klavrna praznina, ki kliče po novi, temeljitejši prenovi, po dodani vsebini. Bilo je že zapisano, da naj bi Prešernov gaj preuredili v kranjski Panteon. Letošnji Prešernov praznik je znova opomnil, naj mestna občina Kranj, ko se ob vseh mogočih priložnostih sklicuje na Prešerna in si lasti njegovo ime, začne razmišljati o prenovi Prešernovega gaja, naj razpiše vseslovenski natečaj za njegovo novo ureditev in postavi ustrezne vsebinske standarde. Prešernov Kranj je Prešernu to dolžan, če pa tega ne bi zmogel, naj zadevo prepusti državi, ki se ponaša s himno na njegove verze.