Tiskane izdaje
The Renaming Machine, Stroj za preimenovanje, dveletni mednarodni projekt, ki so ga sestavljali konference, razstave, pogovori, videoprojekcije, celo blog, je potekal v Ljubljani, Skopju, Prištini, Zagrebu in na Dunaju. Za-okrožila ga je nedavno izdana knjiga v okviru založništva Zavoda P.A.R.A.S.I.T.E, ki jo je uredila Suzana Milevska, kustosinja in teoretičarka vizualne kulture iz Skopja.
Osrednja tematika projekta so bili procesi preimenovanja in njihovi kompleksni politični in socialni vidiki. Gre za vprašanja, kaj vpliva na nastanek in razkroj spomina o nacionalnih, kulturnih in osebnih identitetah tako v nekdanji Jugoslaviji kot tudi širše v jugovzhodni Evropi, posebno na Balkanu v zadnjih desetletjih od padca komunističnega režima ter razkroja socialističnih držav in vzhodnega bloka. Projekt se je osredotočil predvsem na umetniške in kulturne fenomene, povezane s pojmom preimenovanja, na njihove posledice v vizualni kulturi,
v kulturni identiteti nekega okolja in širše v kulturni politiki. V tem času, v dveh desetletjih, so se spremenila imena institucij, ljudi, etnij, jezikov, celo držav. Primer tega je spor med Grčijo in Makedonijo, ki je bila leta 1993 pod pritiskom Združenih narodov prisiljena uporabiti ime »Bivša jugoslovanska republika Makedonija«.
Več kot štiristostransko publikacijo sestavljajo teoretski prispevki, umetniška dela, raziskovalni projekti, poglobljene transdisciplinarne raziskave in posebnosti, povezane s kompleksnimi zgodovinskimi, sociopolitičnimi, kulturnimi in vizualnimi implikacijami fenomena preimenovanja ter je rezultat sodelovanja več kot sto posameznikov, organizacij in institucij. Razdeljena je na štiri problemska poglavja, vsako se konča z barvnimi fotografijami umetniških del, povezanih z obravnavano tematiko poglavja. Na primer v prvem poglavju o »etiki imenovanja in preimenovanja« so po štirih teoretskih prispevkih (James E. Faulconer, Gayatri Chakravorty Spivak, Jean-Paul Martinon, Lana Zdravković) zbrana nekatera umetniška dela Mladena Stilinovića, Sanje Iveković, Tadeja Pogačarja, Hristine Ivanoske in Zdenka Bužka, ki je leta 1998, med raziskovanjem dokumentov svoje pokojne tete, ugotovil, da je imela dvojno identiteto: bila je tako direktorica banke kot visoka oficirka v Ozni, varnostno-obveščevalni službi SFRJ, medtem ko je svoja zadnja leta preživela kot običajna gospodinja. Iz njenih osebnih dokumetnov je naredil kolaž ter ga poimenoval Dodatek k biografiji Blage Fidanoske-Popovske.
Ostala tri poglavja se nanašajo na teme preimenovanja in globalizacije, politike spominjanja in performativnosti, apropriacije in samovoljnosti imen in se po teoretskih prispevkih končajo z barvnimi reprodukcijami primerov umetniških del na obravnavano temo (med njimi so Dan Perjovschi, Irwin, Tanja Lazetić in Dejan Habicht, Igor Grubić idr.).
Sto strani na koncu knjige je – v primerjavi s predhodnimi sociološkimi, antropološkimi in feminističnimi prispevki – bolj raziskovalno dokumentarnih, zaradi česar so tudi vizualno ločene od ostalega dela knjige in natisnjene na zeleni barvni podlagi. Med njimi je prispevek Barbare Borčić, umetnostne zgodovinarke in direktorice SCCA – centra za sodobno umetnost, ki se začne s citatom Spomenke Hribar, »da nov družbeni red zahteva nova imena«, in sklene, da »je to edina logika, s katero je mogoče razumeti poimenovanje letališča po Jožetu Pučniku«.
Borčićeva se v nadaljevanju bolj kot s preimenovanjem političnih strank, univerz, organizacij, muzejev, šol in spomenikov posveti ulicam, trgom in parkom, preimenovanjem Zrinjskega ulice, Leninovega parka, Titovega Velenja ter Titove ceste, osrednje ljubljanske avenije, ki je bila po letu 1991 preimenovana v Dunajsko in Slovensko, z odlokom Ljubljanskega mestnega sveta 2009. pa se bo severovzhodna ljubljanska vpadnica iz štajerske smeri imenovala Titova cesta, kar je sprožilo polemike med političnimi strankami. Na koncu je dodan še slovar s predstavitvami vseh 45 sodelujočih. Knjigo je oblikoval Ajdin Bašić in je izšla v angleščini.
