Tiskane izdaje
»Hitler je bil dober slikar, gotovo tradicionalist, a je imel srečno roko in koncept umetnosti z domišljijo ter smislom za perspektivo. Priznati moramo umetniške zasluge, ki mu pripadajo, gre za vprašanje estetike, ne etike,« so besede enega izmed italijanskih kritikov, ki se nanašajo na znane zgodnje slikarske napore Adolfa Hitlerja in te dni – predvidljivo – odmevajo v tisku na Apeninskem polotoku.
Poskus rehabilitacije »umetniškega pola« Hitlerja, ki se je, preden se je odločil, da bo postal nemški führer in eden najhujših zločincev v zgodovini, sprva odločil za umetniško kariero? Znana je pripoved, da naj bi pred prvo svetovno vojno na Dunaju nekaj časa deloval celo v ateljeju našega mojstra Maxa Fabianija, vsekakor pa so ga v avstrijski prestolnici, kjer je živel od leta 1907 do 1913, ko je zaradi izogibanja vpoklicu v vojsko prebegnil v München, kar dvakrat vrgli na sprejemnih izpitih na Akademiji lepih umetnosti.
Na akademiji so mu nasvetovali, da se raje vpiše na študij arhitekture, a tega ni storil. Svet se je kmalu zatem odločil graditi povsem drugače.
V dunajskih letih se je vseeno preživljal z ustvarjanjem slik, čestitik in božičnih ter novoletnih voščilnic in ko se je kot Avstrijec zavihtel na vrh nacistične nemške politike, so se njegovi kritiki iz mednarodnega sveta lotili tudi kritiziranja njegove silne umetnosti. V reviji Life so njegove likovne izdelke v letih 1936 in 1939, ko je bil na vrhuncu moči, označili za dela žalostnega slikarja z omejenimi sposobnostmi. Brez talenta.
Italijanskemu kritiku, ki je v njih sedaj vendarle opazil »srečno roko«, je ime Daniele Radini Tedeschi (ironija je, da Tedeschi v italijanščini pomeni Nemci ...), gre pa za kritika iz Rima z naslovom grofa, ki je sicer dejaven na področju renesančne ter baročne umetnosti izpred stoletij, predvsem Caravaggia. Med drugim je objavil tudi generalni katalog del pomembnega renesančnega slikarja Giovannija Antonia Bazzija, ki je širše veliko bolj znan po vzdevku il Sodoma.
Le zakaj se zdi umetnostnemu zgodovinarju, ki ima to srečo, da se lahko posveča velikemu Caravaggiu, potrebno ukvarjati s Hitlerjevimi likovnimi sposobnostmi?
