Tiskane izdaje
Profesor Franc Kokalj se je pred osemdesetimi leti rodil v vasi Petelinje pri Dolskem. Po opravljeni maturi na bežigrajski gimnaziji v Ljubljani se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost.
Kot kaže, ga je pri študiju kiparstva vse bolj zanimala tudi geneza likovnega dela, predvsem realizacija zamisli same. Kakovost takšnih ustvarjalnih dosežkov v preteklosti pa ga je spodbudila, da je po opravljeni diplomi leta 1959 nadaljeval izobraževanje na specialki za restavratorstvo pri profesorju Mirku Šubicu.
Za odlično opravljen podiplomski študij je prejel Prešernovo nagrado oziroma štipendijo, s katero je lahko nadaljeval izpopolnjevanje na Doernerjevem institutu v Münchnu. Tudi kasneje je večkrat kot štipendist pridobival znanje v najuglednejših ustanovah v Londonu, Rimu in na Portugalskem.
Po vrnitvi v Ljubljano se je leta 1961 zaposlil na Republiškem zavodu za spomeniško varstvo, natančneje na oddelku za restavriranje. Ta oddelek je kasneje tudi vodil do odhoda na Akademijo, kjer je bil leta 1973 izvoljen za docenta. Sodeloval je, vodil ali opravljal strokovni nadzor pri številnih nalogah v Sloveniji in v prostoru nekdanje Jugoslavije.
Mednarodno udejstvovanje
Svoja spoznanja in raziskovalne ugotovitve je posredoval kot predstavnik Slovenije, Zavoda in Akademije ali mednarodnih organizacij (UNESCO) na različnih domačih in mednarodnih strokovnih srečanjih in kongresih.
Nekatere posredovane metode so postale del drugih restavratorskih praks, na primer v Mehiki. In prav izkušnje pri opravljanju številnih nalog na področju varstva likovne dediščine so mu pomagale, da je bil leta 1980 sprejet njegov program izbirnega predmeta restavratorstva tudi v program dodiplomskega študija. Hkrati je tedaj aktivno deloval kot član odbora pri ustanovitvi Kulturološke fakultete na Cetinju v Črni gori.
Profesor Kokalj je bil odličen pedagog in organizator, saj je nekaj časa vodil Akademijo za likovno umetnost in opazno prispeval k njenemu razvoju. Nedvomno je bil njegov največji uspeh ustanovitev samostojnega oddelka za študij restavratorstva. Prva generacija študentov se je vpisala v študijskem letu 1996–1997 in odtlej Slovenija sodi med države, ki takšen izobraževalni program lahko prilagajajo lastnostim in stanju svoje dediščine.
Med posebne Kokaljeve lastnosti sodita predvsem posluh za razmere, ki krojijo usodo dobrin preteklosti, in njihovo dobro poznavanje. Na območju njegovega delovanja namreč obstajajo dejavniki, kot so potresi, plazovi, poplave in požari, ki nenehno ogrožajo posamezne predele in dediščino v njih. Zato je opravljal zaščitne naloge od Posočja, prek Dubrovnika do Boke Kotorske, z njimi pa je segal tudi globoko v kontinent.
Posledice vojne in restavratorsko delo
Najbolj nenavadna izkušnja je verjetno bilo spoznanje destruktivnih dejanj zadnje vojne v Bosni in Hercegovini. V okviru projekta Evropski most za Sarajevo je sodeloval pri usposabljanju mladih kadrov, ki bodo lahko blažili posledice te nekaj let trajajoče nesreče, na tamkajšnjih Akademiji za likovno umetnost, v Narodni galeriji in Deželnem muzeju je pomagal pri ustvarjanju pogojev za študij in delo restavratorjev tudi po svoji upokojitvi.
Seveda je to le del njegovega obsežnega in nadvse razgibanega življenjskega opusa, saj je hkrati deloval na likovnem področju in se oglašal s samostojnimi razstavami ali sodeloval na skupinskih razstavah. Še bolj zanimivo je, da se Kokalj enakovredno izraža v kiparstvu in slikarstvu oziroma v bronu, keramiki ali temperi, v oljni sliki in nadvse priljubljenem vitraju. Tudi njegova zadnja razstava je prav s to metodo, podprto z izbranimi motivi, pokazala, da išče smisel svojega ustvarjanja v dialogu svetlobe z barvo.
Poleg objavljenih prispevkov v strokovnih publikacijah in aktivnega članstva v Društvu slovenskih likovnih umetnikov in Slovenskem konservatorskem društvu je treba omeniti, da je za svoje delo na področju restavratorstva leta 2010 prejel nagrado Mirka Šubica.
