Tiskane izdaje
Doslej je odigrala več kot sto vlog, prejela 16 nagrad, med drugim Borštnikovo in Prešernovo, dvakrat je postala žlahtna komedijantka, prejela je dve mednarodni nagradi za pisateljsko delo. Njen pesniški prvenec Obleci me v poljub, ki je izšel konec lanskega leta, je bil v nakladi tisoč izvodov razprodan v treh mesecih, kmalu bo pošel tudi ponatis. S svojo poezijo gre rada med ljudi. Z nastopi, na katerih recitira ob glasbi svoje pesmi, jim prinaša upanje v ljubezen, njene različne nianse, izzive in obenem izpričuje iskrenost predajanja moči govorjene besede. Med drugim v Drami SNG igra izjemno močno vlogo slikarke Galactie, polnokrvne, ustvarjalne ženske, ki zna ohraniti dostojanstvo. In moč, tudi takrat, ko je težko. Lik, ki ji je zelo blizu.
Na kaj najprej pomisli Saša Pavček zjutraj, ko se zbudi?
Na sanje. Kar se mi je sanjalo, si skušam zapomniti. Včasih si jih zabeležim, so namreč neizčrpen vir zgodb, za katere bi mi bilo žal, če bi odšle v pozabo.
To sem vas vprašala, ker se zdi, da je vaše življenje tako polno dogajanja, da je včasih treba načrtovati ritem dneva. Kdaj kakšno stvar pozabite, zamudite, spregledate?
Večinoma ne, se pa zgodi, če z mislimi odtavam. Največkrat takrat, ko me čaka zahtevno delo ali če je dan preveč napet in razpršen, takrat skušam ostati prisotna v vsakem trenutku posebej, to mi pomaga pri ohranjanju koncentracije in užitju drobnih stvari, ki mi lepšajo življenje.
Želja knjige po intimnosti je nenasitna, strastna in zapeljujoča, terja posvečene trenutke odmaknjenosti, ste zapisali. Knjige, ki jih berete, knjige, ki jih ustvarjate. Kdaj, kje, kako pridete do teh trenutkov?
Vsak dan po malem. Branje je razkošje. Zdi se mi, da se sprehajam v glavi pisatelja. Velik privilegij. Včasih berem več knjig hkrati, a za vsako površno branje mi je žal, ker se mi zdi, da je čas odtekel v prazno. Branje v tujih jezikih me tudi občasno navdušuje, če le ni prezahtevno, rada imam romanske jezike, mehke, melodične.
Pri pisanju se mi zdi disciplina ključna, poleg netenja ognja, da se občutki ne izgubijo. Idej je veliko, a za uresničitev je potrebna vztrajnost. Kar precej se trudim in mučim, da premagam začetno odlaganje in odpor do sedenja, a ko me potegne sama snov, se potopim in potem lahko predano delam in hkrati uživam. Pri popravkih besedil pa se vaja odpora ponovi in sem spet na začetku.
Kot otrok ste sanjali, da bi bili cirkusantka, blizu vam je bil ples, diplomirali ste kot igralka in zaposleni ste v SNG Drami, zadnja leta pišete drame, eseje, izdali ste pesniško zbirko, poučujete na AGRFT. Pravite, da v življenju obžalujete stvari, ki jih niste počeli. Kaj je ostalo neuresničeno?
Obžalovala sem stvari, ki se jih zaradi strahu nisem lotila ali lenobe, da bi jih naredila do konca. Zdaj me že dolgo ni več ničesar strah, lenobo pa si odpuščam, če je znak miru, počitka, nabiranja energije. O načrtih nimam kaj reči, ker jih nimam, imam ideje, želje, če vse to preraste v zanos, potem bo morda še kaj nastalo, če ne, pa tudi prav.
Prav zdaj igrate vlogo slikarke Galactie v Barkerjevih Slikah z usmrtitve. To je lik močne ženske, umetnice, svobodne in uporniške, ki se spopada s patriarhalno družbo in iz svojih čustev ter intuicije črpa moč, da svetu pokaže neprijetno resnico. Vam je blizu?
Zelo. Njena ognjevitost, pamet, primarnost in brezkompromisnost so fascinatne. Blizu mi je po marsičem, kar pa ne pomeni, da je moj značaj enak njenemu. S to vlogo sem se zelo nagarala, saj je ena najtežjih in najbolj kompleksnih v sodobni dramatiki. Celo Galactia (avtor se je zgledoval po slavni slikarki Artemisii Gentilesci) reče, da je izvirnost prigarana. S tem se strinjam. Zgodba o slikarki, ki dobi državno naročilo, da ovekoveči zmago Beneške republike nad Turki, ona pa gre in naslika morijo, je izvrstno izhodišče za igralko, da si upa tudi sama tvegati in neha razmišljati, kako bi vsemu ugodila. Ona je umetnica, ki vidi globlje in ne zaupa lepoti videza. Je borka, drzen in neposreden človek, ki obsodi vojno nasilje in se s svojo držo svobodne ženske požvižga na lažno malomeščansko moralo. S temi lastnostmi lahko kot igralka veliko izpovem o svojem stališču do sveta, poiščem notranje vzvode, podzavestne vzgibe. Prvič sem se tudi srečala z drugačno metodo dela, katere mojster je avstralska režiserka Lindy Davies, ki je pomagala svetovnim filmskim zvezdam pri kreiranju vlog. Zelo dragocena izkušnja.
Ob Galactii, izjemni, ustvarjalni ženski, je moški lik slikarja Carpete, njenega ljubimca, videti izgubljen. Se moški takšnih žensk ustrašijo, v bojazljivosti zbežijo stran od njih, so jih pripravljeni izdati, poniževati, iskati svoj prostor?
Ne vem, ali je v življenju res tako, kot pravite. V drami je jasno: ona je umetniško močna, strastno predana njemu in slikanju, on je dober nabožen slikar, njen genij ga fascinira, hkrati z njo tekmuje, hlepi po uspehu, potrditvi, ona hoče izpovedati resnico. Oba se iščeta, sta hipno srečna in v glavnem nesrečna. Ko on spozna svojo zmoto, pusti ženo, a zanjo je prepozno. Od zunaj bi rekla: napaka, ker sta tekmovala drug z drugim in ne živela drug z drugim in za drugega.
Mislim, da je stereotip in predsodek, da je močna kreativna ženska sebična in egocentrična. Zdi se mi, da tudi radi zamenjujemo pojme, mislimo, da je močen, hladen, brezčuten človek, predan svojim ciljem, oblasten, samopovzdigujoč, premočrten, egocentričen. Prava moč osebnosti se po mojem mnenju kaže v empatičnosti do drugega in dopuščanju svobode drugemu ter hkrati ohranjanju lastne integritete, vključno z vso nežnostjo, predanostjo, tudi ranljivostjo.
Se lahko umetnost, kritična, takšna, ki postavlja ogledalo družbi in njenim anomalijam, nasilju, ki se ga oprijema oblast, postavi po robu? Lahko v današnjih časih spet in ponovno naredi kaj za večje spremembe tako povampirjenega in pokvarjenega sveta? Kje je prostor umetnika v današnji družbi?
Sem optimistka in naivnica, ker v načelu mislim, da se vse da, če se hoče. No, lep primer spreminjanja sveta na bolje s pomočjo umetnosti je denimo zmanjšanje samomora na Finskem s pomočjo Paasilinovega duhovitega romana o skupinskem samomoru. Rekla bi, da mora prvenstveno človek pri sebi najprej počistiti svojo lastno povampirjenost in pokvarjenost, potem lahko vstopa v prostor, kjer se želi boriti za ideale. In to brez laži, kar je za umetnost pogoj! Lepota je lahko le v resnici in iskrenosti.
Umetnik je odsev notranjega sebstva in hkrati celotnega sveta. Kje je? Vsi bi ga nekam stlačili, ga zvlekli ven, ko bi ga potrebovali, in potem nazaj v luknjo in naj tam crkne, ker ni več potreben. To ne pomeni, da oblastniki niso občudovalci umetnosti, a ko se je treba aktivno zavzeti, nas resno spoštovati, se pokaže, koliko nas cenijo. To je zelo kratkovidno, ozrite se nazaj, če že naprej ne gre: v velikih umetniških delih je bogastvo našega duha, identitete. A kamor koli nas že dajo, moramo sijati, biti proti in prosti vsake spone, se opredeljevati, se izpraševati, tvegati in upati, da bomo spremenili in oplemenitili življenja.
»Oder, ti prazna dlan, naj ti narišem črto preživetja,« se v pesmi Poljub kostum ozirate k posvečenemu kraju joka, smeha, plesa, podvojenih čustev, ljubezni in mržnje. Bi lahko preživeli brez njega?
Lahko bi, a manj izpolnjena in manj srečna, morda le bolj spočita.
V pesniški zbirki Obleci me v poljub, ki je izšla ob koncu lanskega leta, prevladujejo ljubezenske pesmi, urednik Peter Kolšek pa je zapisal, da smo z njo spoznali ljubezensko zgodbo kot radost in ne muko ljubezenskega doživljanja. »Zame je ljubezen odrešujoča,« pravite.
Ljubezen je edino, kar nas osmišlja, je osnovna človeška potreba, naša edina prava moč, ki se ne kaže v premoči močnejšega in agresivnejšega, marveč v notranji moči ljubečega človeka, ki spoštuje sočloveka. Zbirka je naravnana na ljubezensko tematiko, vendar poleg erotične komponente ljubezen pojmujem širše. Menim namreč, da je vse preveč sovraštva, sumničavosti, pohlepa, sebičnosti. Moje pisanje je sicer intimno, a je hkrati odpor proti naštetemu. Zdi se mi, glede na odzive bralcev, da so razumeli tudi to dimenzijo.
»Ljubezen počiva na valovih spoštovanja,« ste zapisali v pesmi Morska solza. Kdaj človek to spozna?
Takoj ko se zaljubi (če sploh se, saj to baje ni pogoj za srečno zvezo). Torej - ko človek ljubi, tudi spoštuje, se preda, tvega, daruje in je varen, zato je lahko miren in počiva in sobiva.
Eden vaših najlepših verzov govori, da ljubezen premaga smrt. »Ko me poljubiš, ne dvomim nič:/ bog je, so angeli in smrti ni!«
Vsi smo končni, a biti višji od smrti je mogoče. Lahko duhovno, da smrt sprejmeš kot del in dar življenja, lahko tudi praktično. Na primer: če smo darovalci svojih organov, lahko drugemu človeku omogočimo daljše življenje. Fantastična možnost sodobne medicine, ki temelji na nesebičnosti, solidarnosti, ozaveščenosti in zaupanju. V teh lastnostih je naš veliki človeški potencial, ki nima cene in ga premalo cenimo.
Kakšna želi biti Saša Pavček kot žena, mati, hči, prijateljica?
Sem, kakršna sem. Vem le, da brez »vlog«, ki ste jih našteli, res ne bi mogla živeti.
Vaš oče, pesnik Tone Pavček, je bil kljub številnim življenjskim preizkušnjam vedno poln radosti, vznesenosti, veselja do življenja. »Njegov večni optimizem je fascinanten,« pravite. Kako ste doživljali njegovo bolezen?
Skoraj leto dni se je oče zelo hrabro in nepopustljivo boril za življenje. Medtem je ves čas pisal, kar je čisti fenomen. Moč duha, inteligence, pesem v njem so bile njegov neusahljivi vir vitalizma. A kakor koli obračamo, on ostaja nesmrten. Spoznanja, ki so se mi vsakodnevno razkrivala ob tem težkem, a izjemno dragocenem času, so tako močna in jih ne morem strniti v izjavo.
V vašem življenju ni vedno polno optimizma, svetlobe. Nenehno se spopadate s sencami lastne osebnosti in svojo preobčutljivostjo. Zakaj je za vztrajanje v svetlobi treba več energije kot za obup?
Pasivnega vdajanja brezupu ne maram, resda včasih človek ne zmore drugače, a pri tem je dobro, da v svojo črnogledost ne potegne tudi drugih. Treba je buditi voljo do življenja in ustvarjanja, luč sobivanja. Za rast je potrebna spodbuda, vsi jo potrebujemo. Najlaže je nekaj uničiti, izničiti, oblatiti, ignorirati. Ignorance je absolutno preveč, je kot nekakšno nemarno zlo, ki se skriva za nevtralnostjo, a zelo škodi. Biti aktivno in pozitivno naravnan je seveda teže, a neprecenljivo vrednejše, je ljudem v pomoč, odganja sence.
Ste perfekcionistka. Tekste pilite do zadnjega, spreminjate, dopolnjujete. Pri založbi Miš so vas potrpežljivo čakali kar nekaj let, da ste dali pesmi ven in nam.
Zelo hiter drugi ponatis priča o njihovi modri potrpežljivosti. Sama sem kljub vsemu še vedno zadržana. H knjigi je priložena zvočna knjiga, v kateri interpretiram celotno zbirko. Pred kratkim smo izdali tudi glasbeni CD s pianistom Aljošo Rijavcem, kitaristom Šemsudinom Džopo in basistom Janom Oršičem. Posnet je bil v živo na predstavi Obleci me v poljub. Ta je nastala v moji produkciji, ni bilo lahko, a vredno je tvegati. Odzivi publike in kritike so dobri, imeli smo skoraj trideset ponovitev, zdaj sledijo predstave v Cankarjevem domu, na Jesenicah, v Novem mestu itd. Predvsem je osrečujoč občutek, da predstava pritegne mlade in da ljudi sproščeno dviga.
Na letošnjem Slovenskem filmskem festivalu ste dobili vesno za najboljšo žensko stransko vlogo v filmu Klemna Dvornika Kruha in iger. Kakšna je vaša vloga?
Komična. Preprosta mama iz Velenja sem, ki prihaja z družino v Ljubljano na pustni TV-kviz in ji blišč televizije in šarm slavnega voditelja zmešata še tisto malo pameti. Nadarjen režiser, dobri sodelavci, vsi ti ljudje imajo radi film in so veliki garači. Film je prejel nagrado občinstva in bo premierno v kinodvoranah predvidoma za pusta 2012.
Na AGRFT poučujete predmet umetniška beseda. Odgovorno delo, saj je treba mladim ljudem, ki danes večino časa preživijo ob računalnikih in različnih omrežjih, osmisliti moč govorjene besede. Ali sploh še lahko vpliva na kakšne pomembnejše spremembe v družbi?
Ker je živa in iskreno mišljena, verjamem, da. Glas pove o človeku več kot njegova podoba. V glasu je vse, tudi utrip srca.
Foto: Blaž Samec/Delo
