Tiskane izdaje
Zadnjih štirideset let smo priča uveljavljanju koncepta kulture, ki je v mnogo pogledih zavajajoč in ideološki, je za Delo povedal dr. Slavoj Žižek, ki se je udeležil strokovnega seminarja o oblikovanju odgovornih kulturnih politik
na Bledu.
Prevladujoča raba pojma kulture je po Žižku povezana z določeno ideološko operacijo depolitizacije. Koncept kulture, denimo, danes uporabljamo namesto pojma umetnosti, kar jemlje ostrino umetniškim delom in je v funkciji depolitizacije, je prepričan Žižek. V istem duhu pojem znanosti zamenjujemo s pojmom vednosti, namesto politike se danes odvija vladavina ekspertov. Sporen je tudi popularni diskurz o vzdržljivem, obstojnem (sustainable) razvoju, če nas potisne
v partikularne akcije, denimo, ločevanje odpadkov, zaradi katerih spregledamo večje ekološke grožnje.
Določen ideološki obrat ali zdrs v predmoderno je viden celo v sferi ljubezni, kjer danes različne agencije skrbijo za to, da se človek zaljubi brez tega, da bi se »zatreskal« (to fall in love without falling), na kar denimo opozarja francoski filozof Alain Badiou. Ti premiki zadevajo določeno ideološko operacijo, ki je vidna tudi v načinu delovanja dobrodelnosti danes, ko je, denimo, določen odstotek za humanitarno akcijo že »vračunan« v ceno izdelka, kot je na primer kava Starbucks. Ti novodobni potrošniški rituali nam dajejo občutek samozadovoljstva, namesto da bi razmišljali o krivicah in družbenih antagonizmih.
Za nerazumevanje
Če torej kultura po eni strani amortizira, depolitizira, je hkrati tudi magična beseda, s katero utemeljujemo pomen medsebojnega razumevanja. V tem imperativu razumevanja Slavoj Žižek vidi lažnost, saj se po njegovem ne moremo razumeti, ker ne razumemo niti sebe. Poleg tega je po njegovem lahko najbolj produktivno prav nerazumevanje. Takšen izbruh kreativnosti, ki izhaja iz nerazumevanja, so, denimo, v vesternu povzročili tako imenovani špageti vesterni. Ti so z reinterpretacijo spodbudili prenovo izvornega hollywoodskega žanra. »Ne se bati nerazumevanja. Druge potrebujemo, ker sami sebe ne razumemo,« je pojasnil.
Koncept kulture je sporen tedaj, ko se predstavlja kot alternativa političnim pretresom in prepirom. »Ne polagajte upanja v kulturo,« pravi Žižek. Po njegovem ni etničnega spora, kjer ne bi specifične vloge odigrala kultura, natančneje, pesniki, pri čemer Radovan Karadžić ni osamljen primer. Poezija, vključena v takšne etnične izbruhe, ljudem omogoči iti onkraj nekih osnovnih etičnih, človeških omejitev, početi grozne stvari in ob tem biti prepričani, da so napravili nekaj pomembnega in hvalevrednega.
Javna uporaba uma
v času katastrof
Kulturo v širšem smislu Žižek povezuje tudi s sistemom izobraževanja in z javno uporabo uma. Ta koncept Immanuela Kanta gre razumeti
v nasprotju s privatno uporabo uma, ki meri na um, podvržen zahtevam javnih institucij in namenjen reševanju javnih problemov. V nasprotju s tem javna uporaba uma pomeni, da smo sposobni pod vprašaj postaviti okvir zastavljenih zagat in problemov, kot jih definirajo institucije; to je um, ki ni v funkciji razreševanja vnaprej postavljenih problemov, ampak, nasprotno, lahko šele prinese pravo artikulacijo problema.
Bolonjska evropska reforma po Žižkovih besedah pomeni veliko nevarnost prav zato, ker destruira javno dimenzijo uma. »Bruselj počne to, kar je počela partijska nomenklatura, ko je hotela
z izobraževalnim sistemom pro-izvajati eksperte, ki bodo reševali probleme gospodarstva in podobno.« In še: »Ne vemo, ali imamo pravo vprašanje,« je prepričan Žižek, »zastaviti pravo vprašanje pomeni že dati del odgovora.«
Slednje velja toliko bolj v današnjih dovolj kritičnih razmerah, ko se trenutni sistem razkraja in prinaša vrsto groženj (ekonomskih, ekoloških), rešitve 20. stoletja, tudi komunizem, pa ne zadoščajo več. Glavni problem Žižek vidi v tem, da si v zahodnem svetu alternativ in sprememb ni mogoče več zamisliti. »Lahko si zamislimo najrazličnejše življenjske stile, spolne prakse, medtem ko je enoodstotno zvišanje davka v ekonomiji nezamisljivo in nemogoče,« pravi.
Londonski nemiri pred nekaj meseci so po njegovem indikativni prav zato, ker izgredi protestnikov niso imeli politične agende, ampak so bili predvsem postideološka reakcija na potrošništvo: »Še ti, ki se upirajo, si ne predstavljajo sprememb.«
Če ima pojem kulture pomembno vlogo, je ta povezana s pripoznanjem pomena intelektualnega dela, mišljenja, javne uporabe uma. Slednje velja tudi pri vprašanju prihodnosti, Evrope, evropske politike, še posebej v kontekstu neobstoječih in dozdevno nemožnih alternativ. Žižek je prepričan, da je treba zaščititi tisto evropsko tradicijo, ki je v okviru delujoče skupnosti ali družbe uveljavila idejo enakosti za vse.
Desničarska antiimigrantska politika in politika, usmerjena proti Muslimanom, tako spodjeda prav tisto Evropo, ki naj bi jo s temi rasističnimi ukrepi ubranila. V imenu te tradicije namreč po njegovem lahko vztrajamo na določenih dogmah, kot so neopravičljivost neenakosti, maltretiranje žensk in otrok ali posilstvo.
