Stečaj ni neznan pojem niti v kulturi

 Newyorška mestna opera pred zaprtjem, bogati zbirki Inštituta za umetnost v Detroitu grozi razprodaja.

Objavljeno
04. oktober 2013 21.15
Peter Rak, kultura
Peter Rak, kultura

Muzeji in galerije v Washingtonu, ki so zaradi spora med demokrati in republikanci o financiranju ameriške zvezne vlade zdaj zaprti, se bodo prej ali slej spet odprli, zato pa dokončno zaprtje grozi dvema pomembnima ameriškima kulturnima ustanovama – New­yorška mestna opera in Inštitut za umetnost v Detroitu sta pred bankrotom.

Gre za dve različni zgodbi, ki pa lahko imata identičen konec. New­yorška mestna opera (New York City Opera) tone zaradi lastnih izgub, bogato zbirko Inštituta za umetnost v Detroitu (Detroit Institute od Arts) pa bi lahko prodali na dražbi, da bi vsaj delno poplačali dolgove mesta Detroit, ki je julija letos razglasilo stečaj.

Po mnenju mnogih bi to pomenilo dokončno in popolno degradacijo Detroita, nekoč najpomembnejšega ameriškega industrijskega središča, ki se ga je oprijel vzdevek »mesto duhov«. Nekdanje avtomobilske tovarne, predvsem Ford, Dodge, Scripps in Firestone, so v zlatih letih oziroma desetletjih med letoma 1920 in 1960 mestnemu muzeju radodarno prispevale donacije, bodisi v denarju bodisi neposredno z nakupom umetniških del, in tako so v Detroitu zbrali zavidljivo zbirko, v kateri visijo tudi dela Luca della Robbie, Bellinija, Brueghla, Tiziana, Rembrandta, Rubensa, Poussina, Caravaggia, Rodina, van Gogha in Matissa.

Upanje ali zapečatena usoda?

Mesto je medtem povsem obubožalo, osemnajst milijard dolarjev dolga pa si želijo nekateri upniki izterjati s prodajo te zbirke. Zato so angažirali avkcijsko hišo Christie's, ki že popisuje umetnine, izkupiček bi bil lahko zelo velik, še zlasti, ker zaradi velikih nakupov v nekaterih arabskih in azijskih državah trg umetnin cveti. Po nekaterih ocenah bi lahko s prodajo okoli deset tisoč artefaktov (ob evropski je tukaj še obsežna ameriška zbirka) iztržili tudi do dvajset milijard dolarjev; samo štirideset najdragocenejših kosov naj bi bilo vrednih okoli dve milijardi dolarjev, Matissovo Okno in van Goghov Avtoportret sta, denimo, ocenjena na okoli sto milijonov.

Vendar so vse glasnejši protesti, da prodaje ne sme biti, na udaru pa so se znašli vsi. Mestna oblast, ki bi s prodajo kršila lastno zakonodajo, saj je Inštitut za umetnost v Detroitu že skoraj sto let neprofitna institucija, ki ne sme prodajati del iz svojih zbirk, zvezna vlada, ki dopušča tako brezobzirno devastacijo kulturne infrastrukture, še zlasti v mestu, ki medtem tone v revščini, brezupu in kriminalu, in ne nazadnje tudi avkcijska hiša Christie's, ki jo mnogi primerjajo z mrhovinarjem, ki se želi mastiti z ostanki trupla.

Dvesto tisočakov, ki so jih dobili za izvedbo ocene vrednosti del, je namreč le delček zneska, ki si ga obetajo, če bi kasneje izvedli dražbene postopke.

Če je za Inštitut za umetnost v Detroitu še upanje na rešitev, je usoda Newyorške mestne opere zapečatena. Nedavna premiera opernega dela Anna Nicole sodobnega britanskega skladatelja Mark-Anthonyja Turnagea je bila očitno zadnja. Po sedemdesetih letih operna hiša, ki je bila po mnenju številnih kritikov vsaj enakovredna veliko bolj slavni Metropolitanski operi, dokončno zapira svoja vrata.

Večletne težave

Med Newyorčani je znana kot »ljudska opera«, vendar ne zaradi nižjih kvalitativnih standardov, temveč predvsem zaradi nižjih cen vstopnic in kot osrednji center za nekonvencionalne izvedbe klasičnih opernih del ter priložnost za mlade ameriške skladatelje in operne pevce (tukaj sta denimo v mladih letih nastopila Beverly Sills in Plácido Domingo), da so se profilirali in uveljavili. Ansambel je leta 1943 ustanovil legendarni newyorški župan Fiorello LaGuardia – kot je dejal –, da bi »zagotovil visoko kulturo po nizkih cenah«, sedanji newyorški župan, milijarder Michael R. Bloomberg, ki sicer prav tako sodi med mecene umetnosti, pa se za podporo mesta ali svojo lastno ni odločil, saj očitno »tovrstni poslovni model ne deluje«.

Težave so se začele že pred leti. Najprej so bili zaradi pomanjkanja denarja prisiljeni zapustiti svoj stalni domicil v Lincolnovem centru in so načrtovali produkcije zgolj na gostujočih lokacijah. Tovrsten nomadizem se je pokazal za pogubno potezo, saj brez lastne institucije niso mogli producirati dovolj premier in ponovitev, da bi zagotovili ustrezno število gledalcev.

Nato so drastično zmanjšali honorarje članom orkestra, zbora in solistom – če so včasih dobivali plače za devetindvajset tednov na leto, so bili v zadnjem obdobju plačani le še za vaje in nastope. Vendar vse to ni pomagalo, ob javnem pozivu, da nujno potrebujejo sedem milijonov evrov za plačilo dolgov in financiranje novih projektov, so zbrali le tristo tisočakov in kar po e-pošti razglasili stečaj.

Slavni baritonist Sherrill Milnes, ki je tukaj z nastopom v Faustu leta 1964 začel kariero, je zaprtje opere ocenil kot eno največjih izgub za ameriško kulturo in glasbo. New­yorška mestna opera je namreč ponujala eno redkih priložnosti uprizarjanja del sodobnih skladateljev, in to ne zgolj ameriških, takšnih pa je v opernem svetu, kjer sta še vedno v ospredju glamur in prestiž klasičnega opernega repertoarja, čedalje manj.

Razočarani so tudi številni Newyorčani, ki niso marali Metropolitanske opere, saj naj bi bila »snobistični družabni center debelih ljudi z debelimi ­denarnicami«.

Vsekakor bodo v operni zgodovini ostali zapisani nekateri projekti Newyorške mestne opere, bodisi zaradi inventivnih uprizoritev bodisi uprizarjanja sodobnih partitur, naj bodo to usnjena sado-mazo kostumografija v Traviati, kjer je Violetta umrla zaradi aidsa, ali gole prsi v Boitovem Mefistu. Nekaj koprodukcij se sicer še obeta z brooklynsko glasbeno akademijo, kjer je opera v zadnjih letih največkrat gostovala, vendar institucije kot takšne ne bo več.