Trubarjeva domačija postala muzej

Trubarjeva domačija na Rašici, v kateri od ustanovitve leta 1986 ohranjajo vedenje o delu in pomenu Primoža Trubarja, avtorja prve slovenske knjige, je dobila status muzeja. »S tem država priznava pomen Trubarjeve domačije in nam omogoča sistemsko vpetost v slovenski kulturni prostor,« pravi Boris Zore, direktor javnega zavoda Trubarjevi kraji, ki upravlja s Trubarjevo domačijo.

Z vpisom javnega zavoda za kulturo in turizem Trubarjevi kraji v razvid muzejev so zaključena večletna prizadevanja za državno priznanje Trubarjeve domačije kot muzeja. Njihovo vlogo so na ministrstvu v preteklosti že zavrnili, ker so strokovne službe menile, da Trubarjeva domačija ne izpolnjuje vseh meril oziroma nima ustrezno urejenega skladišča za muzejske predmete in prostora za njihov ogled.

»Nam se zdi ključen spominski pomen domačije na izjemno obdobje slovenske zgodovine, ne pa tehnična ureditev nečesa za tisto, česar na Rašici sploh nimamo in ne bomo nikoli imeli, npr. kakšnega originala katekizma ali Cerkovne ordninge,« pravi Matjaž Gruden, predsednik sveta Javnega zavoda Trubarjevi kraji.

Strokovno je potrjeno, da Primož Trubar ni bil rojen na Trubarjevi domačiji – česar tam tudi niso nikoli trdili –, ampak višje v Rašici. »Vendar pa ostaja Trubarjeva domačija simbolno pomembna in si zasluži status muzeja. Tudi zato, ker je to primerno za kraj, kjer se spominjamo začetnika slovenske književnosti,« pravi Boris Zore.

Trubarjeva domačija, ki je eden pomembnejših muzejev na prostem, obsega več objektov: spominsko hišo s spominsko sobo Primoža Trubarja in mlinom, žago venecijanko ter gospodarsko poslopje, v katerem so krčma, sprejemnica, prodajalna spominkov in galerija Skedenj. Lani jo je obiskalo 9000 ljudi, med njimi prednjačijo osnovnošolci in srednješolci, ki na nekoliko drugačen način – z odličnim vodnikom Andrejem Perhajem – spoznavajo življenje in pomen Primoža Trubarja.

Na Trubarjevi domačiji sta dva zaposlena, vodnik in kustosinja, vso drugo dejavnost, vključno z direktorskimi dolžnostmi, pa v zavodu opravljajo honorarno ali celo brezplačno. Letno razpolagajo z okoli 100.000 evri, ki jih pridobijo iz več virov: dvajsetino zagotovi občina Velike Lašče, dvajsetino dobijo z ministrstva za kulturo, večino oziroma 60 odstotkov, pa so sredstva, ki jih pridobijo na trgu z lastnim programom in dejavnostjo.

»S statusom muzeja bo Trubarjeva domačija lahko kandidirala na razpisih, na katerih do sedaj ni mogla,« pravi Boris Zore, ki podobno kot ostali pobudniki upa, da bo Trubarjeva domačija dobila tudi status spomenika državnega pomen, za katerega se prav tako prizadevajo že več let. Sedaj je Trubarjeva domačija spomenik lokalnega pomena, čeprav se je v skorajda tridesetih letih delovanja z raznolikim programom dodobra usidrala v vseslovenski kulturni prostor.

Akademik prof. dr. Matjaž Kmecl dodaja: »Tudi Rimskokatoliška cerkev je dolgo časa Trubarja zavračala iz popolnoma neslovstvenih razlogov in dolgo ni zmogla razumeti, da Trubar za nas ni tako zelo pomemben iz cerkveno dogmatskih razlogov, temveč kot začetnik naše sodobne (kulturne etc.) zgodovine ali pa kot začetnik našega (tiskanega) slovstva, utemeljitelj našega skupnega jezika (koine).«

Zato zgovarjajo spomeniško zaščito lokacije in ne stavbe, pravi Kmecl: »Na Rašici in ob hiši, ki vsaj malo navdihuje domišljijo za preskok nekaj stoletij nazaj, je naš kulturni spomin najbliže Trubarjevemu izročilu. Trubarjevina je postala nekakšen romarski cilj premnogih šol in skupin, pa tudi družin na nedeljskem izletu. Reč je postala tako močna, da jo bo težko ali kar nemogoče izbrisati. Gre pač v resor nestvarne kulturne dediščine.«