Ukradene umetnine: Zamrznjen nemško-ruski dialog

Vse kaže, da ropanje umetnin, ki ima »tradicijo« od Napoleona in britanskega imperija, kjer so prvič načrtno zbirali artefakte »eksotičnih kultur«, tudi v današnjem času ne bo dobilo epiloga. Problematika v Italiji deponiranih enaindvajsetih umetnin iz Kopra, Izole in Pirana, del velikih italijanskih mojstrov, kot so Paolo Veneziano, Alvise Vivarini, Alessandro Algardi, Giambattista Tiepolo ter Vittore in Benedetto Carpaccio, je očitno izbrisana z dnevnega reda, prav tako so povsem zastali postopki razrešitve drugih rekvizicij, ki imajo še veliko večji obseg, sem sodi predvsem izjemna zbirka umetnin, ki so jo ob koncu druge svetovne vojne sovjeti odpeljali iz Nemčije.

Če je v začetku devetdesetih let kazalo, da bo Rusija Nemčiji vrnila vsaj del vojnega plena, je zdaj že jasno, da na tem področju ni pričakovati premikov. Eden redkih uresničenih projektov je bila vrnitev 117 gotskih vitražev, ki so jih sovjeti iztrgali iz oken Marijine cerkve v Frankfurtu na Odri, Nemci pa so 
v zameno financirali obnovo cerkve v Novgorodu. Rusi so kmalu po vojni sicer vrnili kar poldrugi milijon naropanih umetnin, vendar samo 
v muzeje in cerkve v tedanji Nemški demokratični republiki, medtem ko je nekaj sto tisoč umetnin, ki so jih odpeljali iz področja Zahodne Nemčije, še vedno v ruskih depojih, saj Rusi trdijo, da je to zgolj poplačilo škode, ki jo je država ­utrpela zaradi nemške invazije.


Diplomatska pogajanja 
so »globoko zamrznjena«

»Dialog na politični ravni je mrtev,« pravi Wolfgang Eichwede, predstojnik raziskovalnega centra za vzhodno Evropo na bremenski univerzi. Pritrjuje mu direktor sanktpeterburškega Ermitaža Mihail Piotrovski, ki pravi, da so diplomatska pogajanja glede tega vprašanja »globoko zamrznjena«, zato lahko blokado v določeni meri presežejo le strokovnjaki obeh strani. Piotrovski sicer meni, da Rdeča armada ni zagrešila nobenega zločina, razen tega, da so bila odnesena dela toliko desetletij skrita pred stroko in predvsem pred javnostjo. Če bo do kakšnega premika v prihodnosti le prišlo, pridejo v poštev samo vračila posameznih del in ­nikakor celotnega opusa.

Nekaj otoplitve je bilo pred štirimi leti, ko so v moskovskem Puškinovem muzeju pripravili razstavo Obdobje Merovingov: Evropa brez mej, na kateri je bilo razstavljenih sedemsto del iz ruskih depojev in 270 del, ki so po drugi svetovni vojni ostala v Nemčiji. V Moskvi je razstava vzbudila veliko pozornosti, vendar predvidene selitve v Berlin ni bilo, saj je dala nemška vlada jasno vedeti, da ne more jamčiti, da umetnine ob prihodu v Nemčijo ne bodo nemudoma zasežene, kar je še dodatno zaostrilo odnose med državama na tem področju.

Da bi ta gordijski vozel presekali, je bila ustanovljena nemška fundacija za kulturni dialog z Rusijo, v katero se je vključilo 85 nemških muzejev, iz katerih so pripadniki Rdeče armade odnesli umetnine. Vendar na ruski strani pravzaprav nimajo sogovornika – določen korak naprej je napoved, da bo fundacija prihodnje leto v Sankt Peterburgu organizirala prvo konferenco, vendar posebnih uspehov ni pričakovati, saj gre zgolj za nevladno fundacijo brez posebnih pristojnosti. Nemci si od odnesenih artefaktov najbolj želijo vrnitev tako imenovanega zlatega zaklada iz Eberswalda, ki je najdragocenejše nemško prazgodovinsko odkritje, zbirka pa je že od leta 1945 v Puškinovem muzeju v Moskvi.


Zanimanje za umetnost predkolumbovske dobe

Kakorkoli že, rusko-nemški spor je največji, vendar še zdaleč ni edini. Od Rusije zahtevajo vrnitev del tudi Madžari, Poljaki, Čehi in Slovaki, poleg nekdanjih kolonialnih velesil Velike Britanije in Francije so tarča zahtev po vrnitvi ukradenih umetnin muzejske institucije in zasebni zbiratelji tako rekoč v vseh državah zahodne poloble. Verjetno lahko v bližnji prihodnosti pričakujemo velik porast zahtev zlasti iz latinskoameriških držav. V zadnjih dveh desetletjih je namreč izredno naraslo zanimanje muzejev za umetnost predkolumbovske dobe, tako rekoč vsak muzej, ki da kaj nase, si želi tovrstne zbirke, poleg bolj redkih formalnih nakupov in akvizicij je bilo veliko nelegalnih transakcij, tako da so plenilci od Mehike do Čila imeli polne roke dela, da so ­zadostili izjemnemu povpraševanju.

Zgodovina se torej ponavlja, ilustrativen primer skoraj neverjetnih poti umetnine je slavni gentski oltar bratov van Eyck. Po nastanku leta 1432 je večkrat izginil in se nenadoma spet pojavil, bil je trinajstkrat ukraden, večkrat ilegalno prodan, prisvojili so si ga osvajalci v treh vojnah, bil je poškodovan, deloma ožgan, levi del oltarja, ki je bil ukraden leta 1934, ni bil nikoli najden in ga nadomešča kopija, napaden od ikonoklastov in precej uničen zaradi amaterskih konzervatorskih posegov, med drugo svetovno vojno so ga iz Genta poslali na varno v Vatikan, vendar ga je na poti v Franciji za svojo zbirko ukradel Herman Göring, po vojni je pristal v avstrijskem rudniku soli, sledila je avantura kraje umetnine z avstrijskim dvojnim agentom, na koncu pa je znova pristal v Belgiji.