»Ukradeni« gradovi 
na Češkem služijo državi

Na Češkem je približno tisoč sedemsto gradov in graščin – številni nekdanji lastniki in dediči si jih želijo (večinoma neuspešno) znova prilastiti. ­Državna blagajna bi obubožala že, če bi zahtevali odškodnino za leta 1945 zaplenjeno imetje.

Letos si je »državne« kulturne spomenike na Češkem ogledalo skoraj štiri milijone obiskovalcev, prinesli pa so štirinajst milijonov evrov prihodka. Veliko popolnoma ohranjenih ali obnovljenih gradov, graščin, trdnjav in lepo urejenih grajskih razvalin v državni in zasebni lasti je na voljo turistom. Po vojni je bilo to bogastvo odvzeto pravim lastnikom, z njihovega stališča gledano pa ukradeno.

To velja tudi skoraj vseh 97 velikih »državnih« gradov, kolikor jih upravlja Zavod za spomeniško varstvo (sicer uprav­lja kar 104 spomenike). Poleg teh je za javnost odprtih še približno šestdeset zasebnih gradov. Vsaj šeststo gradov in približno tisoč graščin javnosti ni dostopnih: ali zato, ker jih imajo zasebni lastniki pač zase, ali niso primerni za oglede, ali pa so še vedno v državni lasti, ker služijo kot šole, bolnišnice, zdravilišča, domovi za starejše, ali pa so prepuščeni propadanju.

Vračanje odvzetega premoženja oziroma restitucija ne poteka brez težav. Tako rekoč nesporna je na primer lastnina praških Hradčanov ter še dveh zelo obiskanih čeških državnih gradov – Křivoklát in Karlštejn, ki ležita dobro uro vožnje iz Prage. Hradčani so bili stoletja sedež različnih posvetnih in cerkvenih vladarjev, že po prvi vojni pa so postali predsedniška in nadškofova rezidenca. Karlštejn, ki ga je leta 1348 dal zgraditi Karel IV., je pozneje pogosto menjaval lastnike in je že po prvi vojni prešel v državno last in skrb, saj je začel razpadati. Knežja družina Fürstenberg, stoletja znana po proizvodnji piva (še danes ga varijo na Bavarskem in v Avstriji), pa je grad Křivoklát leta 1929 prodala češki državi.

Plemiške rodbine in drugi lastniki ter njihovi dediči odločno zahtevajo vračanje gradov, posestev in podjetij, ki so jih po vojni zaplenili, toda pravde večinoma izgubljajo. Kar 47 se jih je včlanilo v Združenje zasebnih lastnikov gradov in graščin. Njihov temeljni cilj, kot piše v statutu, je ohranjanje te bogate dediščine in sodelovanje z državo pri obnovi. Baronica – uporaba plemiških nazivov v ČR sicer ni dovoljena – Jana (Johanna) Germenis-Hildprandt, lastnica gradu Blatná, je izjemno aktivna predsednica tega združenja. Poudarja, da je država za nekatere zaplenjene gradove sicer lepo skrbela, vendar je kljub temu kvečjemu začasna upravljavka zasežene lastnine, ­dokler na sodiščih pravde ne bodo končane.

Povojne zaplembe 
zasebne lastnine

Vsem, ki so jim dokazali sodelovanje z nacisti, so na osnovi tako imenovanih Beneševih dekretov vzeli lastnino že takoj po vojni in po zakonu nimajo možnosti za vrnitev odvzetega premoženja.

Po komunističnem puču februarja 1948, ko je Češkoslovaška postala sovjetski satelit, je bila vsa zasebna lastnina podržavljena. Mnoge družine so čez noč ostale brez vsega. Nekatere so se še utegnile rešiti na Zahod, marsikoga pa so obsodili na smrtno kazen ali na dolgoletni zapor s prisilnim delom, na primer 
v rudnikih urana. Razlastili in izgnali so tudi več kot tri milijone sudetskih in šlezijskih Nemcev, ki so na ozemlju sedanje Češke in Slovaške živeli več stoletij. Potomci izgnanih Nemcev skorajda ne kažejo zanimanja za odškodnine niti za vračanje premoženja v naravi, saj bi to večinoma pomenilo brskanje po madežu njihove ­nacistične ­preteklosti.

Že dolgo je mogoča vrnitev odvzetega premoženja

Rodovina Hildprandt von Ottenhausen je ena redkih, ki je svoje imetje po »žametni revoluciji« dobila nazaj. Njihova imenitna graščina Blatná, ki je odprta za oglede, je obdana z velikim angleškim parkom in umetnimi jezeri, leži pa približno sto kilometrov jugozahodno od Prage ter prav toliko od nemške in avstrijske meje. Hildprandtovi so posest imeli 
v lasti od konca 18. stoletja, odvzeli pa so jim jo leta 1948. Sprva so še živeli na gradu, vendar so ga kmalu morali zapustiti. Precej let pozneje jim je na zahtevo etiopskega cesarja Haila Selassija, pri katerem je služboval eden od njihovih sorodnikov, bila dovoljena izselitev v Etiopijo, kjer so živeli skoraj ­štirideset let.

Med najodmevnejše neuspešne denacionalizacijske procese sodijo na primer pravde rodbin Walderode in Colloredo-Mansfeld. Slednji so ob svoj grad Opočno, ki so ga imeli v lasti od leta 1635, prišli v času nemške okupacije, leta 1991 pa so ga zahtevali in dobili nazaj, toda le za krajši čas, od leta 2003 do leta 2007, ko je Opočno kot vrhunski kulturnozgodovinski spomenik spet v državni lasti.

Skoraj dvajset let že poteka pravda za vrnitev gradu Hrubý Rohozec v mestu Turnov, ki leži približno sto kilometrov od Prage v hribovitem severovzhodnem delu Češke. Posest je od 17. stoletja bila v lasti belgijsko-francosko-nemške plemiške rodbine des Fours Walderode. Leta 1945 razlaščeni zadnji lastnik, grof Karel F. des Fours Walderode, se je pri štetju prebivalstva Češkoslovaške pred drugo vojno opredelil za nemško narodnost, še usodneje je bilo, da je bil član pronacistične stranke češkoslovaških Nemcev. Oboje je bilo dovolj, da so mu odvzeli državljanstvo in ga na temelju Beneševih dekretov razlastili kot kolaboranta.

Dve leti pozneje so mu na osnovi dokazovanja, da ni deloval proti Češkoslovaški, državljanstvo sicer vrnili, ne pa tudi lastnine. Enako je bilo na začetku devetdesetih let, ko je sprožil zahtevek za vrnitev premoženja, ki obsega na primer tri gradove, nekaj veleposesti z infrastrukturo vred, tisoč tristo hektarov gozdov in tri tisoč šeststo hektarov orne zemlje. Grof Walderode je umrl na Dunaju leta 2000 in od takrat pravdo vodijo dediči. Leta 2008 so dobili nazaj vsaj približno devetdeset hektarov gozda, ki so jim ga prej kar dvakrat vrnili in nato z novo sodbo sklep razveljavili.

Poseben primer je rodbina Liechtenstein. Kar dve tretjini premoženja so imeli na Češkem. Po letu 1945 so jim ga odvzeli kot nacističnim kolaborantom. Kneževina Liechtenstein je namreč v času nacizma, da bi se izognila okupaciji, s Hitlerjem sklenila dogovor o nevtralnosti, kar so v Pragi šteli za kolaboracijo. Liechtensteinski knez sicer še ni vložil zahtevka za vrnitev tega premoženja, je pa trajalo kar sedemnajst let, da je priznal sedanjo Češko, diplomatske stike z njo pa je navezal šele leta 2009.

Nekdanje liechtensteinske posesti okoli moravskih mest Valtice in Lednice ležijo na skoraj tristo kvadratnih kilometrov velikem ozemlju južno od Brna. Območje (pravijo mu Lednicko-valtický areál) je v celoti izjemno lepo ohranjeno, vpisano pa je tudi v Unescov seznam svetovne kulturne dediščine ter je najbolj obiskana znamenitost v državi.