Tiskane izdaje
Deloval je predvsem za revijo Tovariš, Slovenskega poročevalca in, vse od ustanovitve leta 1959, Delo, pa tudi kot ploden publicist, avtor niza knjižnih izdaj o lastni fotografski poti, usodah ljudi med vojno in v mirnejših časih, o seriji izpostavljenih dogodkov v družbi in življenju preprostih, anonimnih ljudi, o glasbi, živalih idr.
Med drugim je moč v njegovi avtobiografiji Fotoreporter prebirati o tem, kako se je v mlajših letih s fotoaparatom loteval portretiranja slovenskih stoletnikov. Da bi tudi njega kot stoletnika portretiral kdo izmed njegovih mlajših kolegov, mu žal ni bilo dano. Poslovil se je v predvčerajšnjim, star 91 let, v Zbiljah, kjer je preživel zadnja leta. Dejaven je bil vse do smrti. Lani se je z objavo knjige Fotoreporterjev obračun vrnil k avtobiografskim zapisom, še februarja pa je del svojega arhiva podaril Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani, v katerem je - tudi zaradi Delove donacije fotoarhiva - muzealizirano njegovo delo.
*
Edi Šelhaus se je rodil leta 1919 v Podkraju nad Vipavo. Otroštvo je preživel v Trstu, nato pa emigriral v Jugoslavijo in se izučil za fotografa. Ko je spomladi leta 1943 dobil poziv v nemško vojsko, je namesto tja raje odšel v partizane. S seboj je vzel tudi fotoaparat, vendar je bilo fotografiranje precej oteženo in nevarno; ti začetni filmi, kot tudi aparat, pa so se uničili.
Leta 1944 je bil težje ranjen in poslan v Belo Krajino, kjer je čakal na prevoz v Bari. Na partizanskem letališču Podzemelj pri Črnomlju ga je opazil član propagandne komisije France Brenk, ki je skupaj s profesorjem Franjem Veselkom postavljal na noge partizansko foto sekcijo.
Edi Šelhaus je dobil fotoaparat, ki ga je zamenjal za puško in tako postal vojni fotoreporter. Področje njegovega dela je bilo v Beli Krajini, na Kočevskem in Notranjskem. Ti mnogi izjemni posnetki so danes shranjeni v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.
Po osvoboditvi ga je slovensko filmsko podjetje poslalo v Trst, kjer je do leta 1948 kot filmski snemalec za slovenski Filmski obzornik in jugoslovanske Filmske novosti v izjemnih okoliščinah posnel odločilne povojne dogodke na Tržaškem.
Obenem je sodeloval pri tržaških časopisih Primorski dnevnik, L'Unità, Il Lavoratore in Delo. Da se je preživljal, je v Trstu odprl atelje Foto Edi. Vse izkušnje so pomembno vplivale na njegovo fotografsko poetiko, ki je dinamična, v nasprotju s tako imenovano statično fotografijo, ki je prevladovala v nekdanji Jugoslaviji do konca petdesetih let.
Junija 1955 se je vrnil v Jugoslavijo, k mami v Škofjo Loko. Sprva ji je pomagal pri delu v ateljeju, fotoreporterska žilica pa mu ni dala miru in 15.1.1958 se je zaposlil pri Slovenskem poročevalcu, kasneje Delu in Tovarišu. Poleg matične hiše (Delo in Tovariš) je objavljal prispevke v različnih revijah in časnikih, predvsem Ljubljanskem in Nedeljskem dnevniku, v Sloveniji in Jugoslaviji. V obdobju od leta 1958 do 1973, ko se je upokojil, je bil »leteči fotoreporter«, vse dni na lovu za aktualnimi dogodki v Sloveniji, bivši Jugoslaviji in tudi tujini.
Po upokojitvi ni miroval in je ostal vse do danes, tako kot se je sam imenoval, »fotoreporter v copatah«. Poleg spremljanja aktualnih dogodkov, občasnega objavljanja prispevkov s fotografijami v raznih publikacijah in beleženja motivov za svojo dušo se je lotil tudi pisanja knjig: od teh največ o dramatičnih trenutkih, ko so v 2. svetovni vojni partizani in domačini reševali zavezniške vojne ujetnike in sestreljene letalce (The Bail Out, Republiški odbor Zveze združenj borcev NOV Slovenije, Ljubljana 1976, Stotinka sreče, Borec, Ljubljana 1980, Zbogom, Liberty Bell, Delavska enotnost, Ljubljana 1988, soavtor z Janezom Žerovcem in Evasion and Repatriation: Slovene Partisans and Rescued American Airmen in World War II, Sunflower University Press, Manhattan, 1993). Izdal je tudi dve knjigi na temo živali (Oj, pusti me živeti, Borec, Ljubljana 1981 in Dobro jutro, živali, samozaložba, Ljubljana, 1991, soavtor z Vitko Kolar), avtobiografijo (Fotoreporter, Borec, Ljubljana 1982) in izbor svojih fotografij (Fotozgodbe, Delavska enotnost, Ljubljana 1985). Njegove neštete fotografije, reportaže in prispevki so bili objavljeni v mnogih časopisih, revijah, monografijah in drugih publikacijah doma in po svetu.
Svoje fotografije je razstavljal doma in v tujini in prejel več pomembnih nagrad, med njimi Petkovo (1973) in Tomšičevo nagrado za življenjsko delo (1979), za svoje filmsko delo, za prispevke na Tržaškem, pa nagrado Darka Bratina v Gorici v Italiji (2005). Jurij Gruden pa je leta 2007 o njem posnel tudi dokumentarni film Edi Šelhaus - »Bil sem zraven«, 2007.
Šelhaus je v svoji dolgoletni fotografski karieri naredil na sto tisoče fotografij. V Muzeju novejše zgodovine jih hranijo okoli 80.000, od katerih je 62.000 natančno obdelanih in popisanih. Ker je Muzeju novejše zgodovine leta 2000 podaril del svojega obsežnega fotografskega opusa, je prejel Valvasorjevo priznanje.
Podelitev priznanja je bila utemeljena z besedami: »Malo je fotoreporterjev, ki so v svojem življenju posneli tolikšno število posnetkov kot Edi Šelhaus, ki je držal prst na sprožilcu kar pol stoletja, malone vsak dan in nemalo dni dobesedno od zgodnjih jutranjih do poznih večernih ur. Sam omenja milijon posnetkov in pol.«
VIDEO: Fotoreporter Edi Šelhaus ob svoji devetdesetletnici
