Tiskane izdaje
Ženske umetnice so v pregledih evropske vizualne umetnosti izpred stoletij redke. Vse do 19. stoletja se ni spodobilo, da bi slikale po živih modelih, bog ne daj golih, prav tako jim dolgo ni bil dovoljen študij na akademijah.
V renesansi, ki v zgodbi o človeški ustvarjalnosti predstavlja eno uspešnejših poglavij o osvobajanju človeškega duha, so bile, denimo, pred le dvema osrednjima možnostima: stopiti v uspešno zakonsko zvezo, tj. živeti med domačimi zidovi in roditi čimveč otrok, ali iti po alternativni poti, ki je vodila med samostanske zidove.
Tam so - presenetljivo - lahko imele več možnosti ustvarjanja. Če odmislimo nekaj slikark, ki so izšle iz umetniških družin, so se slikarstva v tistih časih lotevale predvsem nune.
A ni bilo vedno tako. Zanimiv, svež rezultat raziskovanja prazgodovinskih, paleolitskih poslikav v 32 jamah v Franciji in Španiji kaže presenetljivo misel, da so slikale predvsem ženske.
Raziskavo so opravili na Pennsylvania State University; lotili so se značilnih prazgodovinskih podob rok oziroma dlani. Podob v negativu, ustvarjenih tako, da si položil roko ob steno jame in čeznjo brizgnil ali izpihnil barvo.
Raziskavo je vodil arheolog Dean Snow z omenjene univerze, podprl jo je National Geographic Society, vanjo vpleteni pa so na podlagi primerjav velikosti in drugih značilnosti teh v času zamrznjenih odtisov konkretnih dlani odkrili, da v kar treh četrtinah primerov najverjetneje pripadajo ženskam.
Dosedanjemu mnenju, da so s temi poslikavami možje - lovci in nabiralci - dokumentirali svoje podvige, medtem ko so imele prazgodovinske ženske doma opraviti s pripravo ujetega in nabranega, se je tako pridružila misel, da so imele ženske večjo vlogo tudi pri samem lovu.
