Tiskane izdaje
Ker je država znižala sredstva za kulturo, ne morejo objaviti razpisa za vzdrževanje vse bolj zanemarjenega 22 hektarjev obsegajočega grajskega parka. Zaradi visokih stroškov elektrike so ukinili tudi nočno osvetlitev gradu.
Medtem pa grad, ki je bil med letoma 1856 in 1860 zgrajen za nadvojvodo Ferdinanda Maksimiljana, brata cesarja Franca Jožefa, vsako leto obišče na tisoče turistov. Za vstopnine na leto poberejo 476.000 evrov, pri čemer pa tega denarja ne morejo porabiti za vzdrževanje, temveč se steka neposredno v mestno blagajno.
Slabo stanje gradu Miramare je tako izzvalo protest turistov, tržaški časnik Il Piccolo pa je sprožil medijsko kampanjo za njegovo rešitev. Tudi lokalni politiki so se obrnili na vlado v Rimu z željo, da bi podprla financiranje vzdrževanja gradu, piše APA.
»Težava ni zlahka rešljiva. Park je precej velik. Ena od rešitev bi denimo bila, da ostane za turiste odprt le del parka. Tega bi lahko potem vzdrževali z manjšimi stroški,« je za Il Piccolo povedal nadvojvoda Markus Salvator Habsburško-Lotarinški.
Za financiranje vzdrževanja gradu Miramare se je zavzel tudi tržaški pisatelj Claudio Magris. »Resnično upam, da se bo našla rešitev,« je dejal.
Grad in njegova notranja oprema ter obsežen park so bili urejeni po zelo natančnih navodilih nadvojvode Ferdinanda Maksimiljana in v številnih detajlih zrcalijo njegovo ljubezen do morja. Notranja oprema je bila dokončana šele po smrti nadvojvode leta 1870. Cesarica Elizabeta se je na gradu zadrževala med letoma 1869 in 1896. Za obiskovalce je Miramare odprt od leta 1955.
