Tiskane izdaje
Aprila lani je skupina SRČ ministru, strokovni javnosti in medijem poslala poziv, da je posodobitev javnega sektorja v kulturi nujna, ker je sedanji način organiziranja in upravljanja neprimeren. Septembra lani ste izjavili, da je sedanji način organiziranja in financiranja kulture neučinkovit in nepravičen. Kaj je narobe in zakaj?
Sistem ni takšen zaradi sedanjega ministra za kulturo. Problem je veliko večji in mnogo težji. S to temo sem se ukvarjala od poznih devetdesetih let tudi v doktoratu. Moja teza je bila, da tranzicije na področju družbenih dejavnosti, ne samo kulture, tudi znanosti, izobraževanja in zdravstva, ni mogoče izpeljati brez spremembe vloge države (politike), stroke in civilne družbe. Opustiti moramo samoupravne mantre, ker danes nimamo notranjega kolesa, torej partije in njenih intelektualnih krogov, ki so tedaj gnali sistem in imeli moč za spremembe. Z demokracijo so te notranje sile odpadle in ostali so samo še samoupravni rituali, ki so jih v današnjem času nadomestili administrativni rituali. Moja teza je bila, da bi morala zapolniti to praznino spremenjena vloga politike, stroke in civilne družbe.
Politika bi morala prevzeti odgovornost za javne servise brez sprenevedanja, da zanje odgovarja stroka. Civilna družba bi se morala ponovno vzpostaviti kot alternativa javnemu sektorju. Predstavniško vlogo stroke bi morala nadomestiti njena profesionalna vloga. Med predstavniško in profesionalno vlogo je ogromna razlika.
Lahko pojasnite razliko med
Potreba po reformi javnega sektorja je ostala.
Seveda, ker se vsi ti procesi niso zgodili. Notranje kolo je nadomestila, kot sem jo poimenovala, nenačelna distributivna koalicija med vsakokratno politiko, levo in desno, in elitami. Večina zdravnikov, profesorjev, kulturnikov in znanstvenikov je dobila spodobne plače in doživljenjsko zaposlitev, podzaposlena manjšina lahko ob tem še vegetira, najboljšim ali pa samo najbolj podjetnim je bilo dovoljeno, da si pomagajo po svoje z neomejenim delom zunaj svoje institucije. Rezultat je kaos z zaslužkarstvom, izkrivljenim trgom delovne sile in izključenimi novimi generacijami ter državljani, ki se bojimo za svoje javne servise. Je bila politika pripravljena plačati tako visoko ceno za premirje, da je lahko medtem v miru ropala banke in izčrpavala podjetja?
Reforma javnega sektorja je pretežka naloga za enega ministra in eno stranko. Potrebna je podpora vlade in vseh strank. Zato so reformna prizadevanja predhodnih ministrov dveh nasprotnih političnih opcij, Majde Širce in Žiga Turka, tako dragocena. Če bi se jima Uroš Grilc pridružil in bi se zbudili tudi mediji in kritična kulturna javnost, bi družbi pokazali, da ima kultura moč in vitalnost za spremembe. Zato smo kot SRČ pozvali ministra Grilca k nadaljevanju reform obeh ministrov, medije in javnost pa, da ga podprejo.
Kakšen je bil odziv? V pozivu ste med drugim kot problem izpostavili birokratskost sistema in skrivanje za kolektivnimi odločitvami brez individualne odgovornosti.
Minister se ni odzval. Ustanovil je svoje komisije in skupine ter šel po svoji poti. Morda je res treba dati vsakemu ministru priložnost, da pokaže svojo pot. Tudi mediji so prezrli poziv, strokovna javnost pa nas je ozmerjala.
Verjetno zato, ker je bil lani v pripravi nacionalni program kulture. Bilo je veliko pričakovanj, kako se bo postavila kulturna politika in njeni temelji za naslednja štiri leta.
Nacionalni programi za kulturo so kronski dokaz kulturnopolitične nemoči. To so desetine strani z desetinami ciljev, petdeset in več, ter stotinami strani letnih poročil. Ritual brez operativne moči.
Poglejva primer: zadnji projektni razpis ministrstva, na katerem bo razdeljenih pol milijona evrov. Z njim so vsi nezadovoljni. Komisije bodo razdelile denar na podlagi kriterijev, ki ne ustrezajo realnosti, v kateri deluje umetnost, sočasno pa ni mogoče izvedeti imena osebe ali skupine, ki jih je sestavila.
Pomanjkljivost tega javnega razpisa je enaka pomanjkljivosti nacionalnega programa za kulturo. Gre za idealiziran nabor vsega, kar se lepo sliši. Kako lahko kot cilj, ki ga hočeš doseči s pol milijona evrov, zapišeš hkrati vrhunskost, raznovrstnost, dostopnost? To so različna vesolja. Raznovrstnost je popolno nasprotje vrhunskosti, saj pomeni, da naj bi vsi ptiči prepevali. Dostopnost pa je v umetnosti tako in tako poglavje zase, saj umetnost odkriva tudi svetove, ki šele mnogo kasneje postanejo dostopni večini in je torej potreben diferenciran pristop, ko se odločamo za podporo. Dodano je še spodbujanje mladih, uveljavljajočih se ustvarjalcev itd. …
Vprašanje torej ni, kaj je cilj razpisa, ampak to, česa v tem razpisu ni. Opredelitev ciljev je ključna, ker so podlaga za merila. Kot je videti iz tega razpisa, ima nato vsak cilj po en kriterij, torej je lahko rezultat samo naključna mešanica.
Določitev ciljev je vrhunsko strokovno in politično dejanje, v kriznih časih še posebej težko in odgovorno, ko med različnimi preferencami in vrednostnimi pogledi pridemo do odločitve, ne pa dejanje anonimnih uradnikov.
Kaj bi svetovali stroki?
Vztrajanje pri individualizaciji odgovornosti, strokovne in politične. Kadar zaradi tako mehkega področja, kot je umetnost, različna komisija z uporabo istih kriterijev ne bi prišla do enake odločitve, imamo problem, ki ga s točkovanjem ne moremo rešiti, saj ni možnosti, da bi tako odločitev sodno potrdili ali ovrgli. Zato so potrebna drugačna jamstva. Drug problem, ki ga je jasno pokazala polemika med likovniki (okrogla miza v Galeriji Gregor Podnar) in glasbeniki (zbor Tone Tomšič) ob dveh javnih razpisih, je sestava komisij, v katerih so specialisti za posamična obdobja in zvrsti umetnosti, tako da pokrivajo celotno delovno področje komisije.
Ko taka komisija sprejme odločitev kolektivno, njihova odločitev (skupno število točk) ni več strokovna. Glede na to težko razumem, zakaj so doslej na ministrstvu trmasto zavračali možnost, ne torej pravilo, da se vpelje selektorski oziroma komisarski princip. V primeru strokovno zamejenega področja bi minister imenoval uveljavljenega strokovnjaka, da se profilira z izborom, za njim stoji ali tudi pade. Ministru bi pustila veto, da ne bi mogel reči, da ni mogel nič storiti, če bi ga javni odziv strokovnega značaja na odločitev selektorja oziroma komisarja prepričal o spornosti njegovega izbora. S tem bi bila oba individualno odgovorna. Ob tem bi postalo jasno tudi to, da informirati odločevalca ni pravica predstavniških skupin, ampak njegova lastna nuja in potreba, da lahko ubrani svojo odločitev.
Kje začeti?
Najprej sem k celoviti prenovi, torej z ločenim mnenjem kot članica delovne skupine pod ministrico Širco, pozivala sama, pod ministrom Turkom smo začeli nastopati skupaj vsi trije zunanji člani. Prevarani, ker je šlo ministrstvo tedaj v javnost brez uskladitve z nami, vendar še naprej pozitivni do reformnih prizadevanj obeh prejšnjih ministrov, smo ustanovili skupino SRČ. Sicer nadaljujemo delo, a ker je minister napovedal svoj model, ga nočemo prehitevati.
Lahko te spremembe kulturnopolitičnega modela ponazorite na konkretnih primerih?
Gre za odločitve, kot je recimo, ali so v centru kulture kot javne dobrine umetniški oziroma kulturni cilji ali pa se je vrednostna podstat spremenila in so kulturni cilji nadomeščeni z drugimi cilji, kot so ustvarjanje novih delovnih mest, povečevanje nacionalnega dohodka, služenje socialni kohezivnosti, revitalizacija mest. To so cilji, ki so prav tako legitimni, niso pa kulturni. Zato potrebujemo druge politike, ki jim bodo sledile in izkoriščale ekonomske in socialne potenciale kulture – izobraževalno, socialno, gospodarsko …
Kulturna politika mora po mojem mnenju ostati resorna, kulturi in umetnosti zavezana politika. Skrajni čas je, da ta postane operativna. Morda bi bila politika v to prisiljena, če bi ministrstvo odrezali od programskega in projektnega denarja, torej ustanovili kulturno agencijo. Naj uporabim izraz evropske komisije, to je 'executive agency', da ja ne bi kdo mislil, da lahko javna agencija ali sklad nadomesti ministrstvo. Ga pa prisili, da se začne resno ukvarjati s strateškimi odločitvami in mu ne preostane drugega, kot da se posveti doseganju teh ciljev, tako s spopadom za proračunska sredstva kot z nadzorom agencije pri njihovem doseganju.
Govorim torej o razmerju med principalom in agentom in s tem povezano odgovornostjo za institucionalno, torej politično raven odločanja in instrumentalno, torej strokovno odločanje o konkretnih programih in projektih. S tem bi prišlo do repolitizacije, torej do resne vrednostne razprave o kulturi, do katere lahko pride šele, ko se skupnost odkrito sooči s različnimi preferencami na odprti, demokratični sceni. In do reprofesionalizacije kulturne administracije na ravni ministrstva in skozi agencijo.
Seveda pa moramo najprej razčistiti vlogo stroke, ali naj bo ta predstavniška ali profesionalna. V nordijskem modelu je predstavniška, kar pomeni, da umetniške asociacije neposredno vplivajo na izbiro članov organov, v anglosaškem je profesionalna, ko so angažirani samo iz naslova njihove strokovnosti. Družba, ki je dedič državnega korporativizma, ker v enopartijskem sistemu drugačen ne more biti, mora najprej razpasti na tekmujoče, prerivajoče se in priredne skupine, da se lahko ustvari družbeni korporativizem od spodaj navzgor.
Do takrat je nordijski sistem za Slovenijo samo iluzija. Za rediferenciacijo se morajo odpraviti strukturna nesorazmerja, ki se kažejo na več načinov: nesorazmerje med javnim sektorjem in neodvisno produkcijo s prvim kot zakonsko obveznostjo in drugim kot »milostjo«, generacijsko nesorazmerje z vsemi pravicami enih in popolno izključenostjo drugih in – kar je za družbo še huje – njihovih potencialov, znanj in sposobnosti, iznakažen trg delovne sile z javnimi uslužbenci, ki delujejo zunaj služb in so nelojalna konkurenca svobodnjakom in funkcijsko nesorazmerje s hiperreguliranimi javnimi zavodi, a z lastno pravno subjektiviteto, torej zgolj navidezno avtonomijo. Skratka, ne gre niti za evolucijo niti za revolucijo, ampak za normalizacijo.
