Zadnji del zbirke o slovenski grajski arhitekturi

Zbirka Grajske stavbe je od leta 1990, ko je začela izhajati pri Partizanski knjigi v Ljubljani s sodelovanjem Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete, do danes uspešno pripeljala raziskovalno nalogo do konca. Zasluga za to gre sedanjim in preteklim rodovom raziskovalcev in zbiralcev, ki so že v prejšnjem stoletju skrbeli za to, da se je nekaj ohranilo, četudi se je veliko gradiva v viharnih časih vojn izgubilo, pokradlo in uničilo.

Zbirko je zasnoval Ivan Stopar. Posebej je treba poudariti zasluge zasebne založbe Viharnik, ki je od leta 1991 spremljala projekt in zalagala knjige v upanju, da bo naloga slej ko prej končana. Ivan Stopar v uvodu v štiriindvajseto knjigo Kras in Primorje vse to podrobno opisuje, kot tudi svojo »primopredajo« mlademu raziskovalcu Igorju Sapaču leta 2005, ki je zaključil serijo Grajske stavbe na Slovenskem kot topografsko obravnavo naše grajske arhitekture.

V zadnji knjigi omenjeni gradovi in dvorci so bili v preteklosti deležni različnih obravnav, nasploh pa velja, da je grajska dediščina na tem območju v slovenskem merilu slabo proučena in dokumentirana. Strokovne pozornosti, tako Stopar, so bile doslej deležne le največje in najpomembnejše stavbe, zlasti grad Rihemberk in dvorec v Štanjelu.

V obstoječi literaturi skoraj ni mogoče najti zanesljivih podatkov o gradu Vikumberg, o utrdbah Črni Kal in Tabor Draga ali o dvorcih v Lipici, Kastelcu, Klancu in Sežani, pozabljen je tudi nekdanji grad Dornberk kot eden najstarejših in najpomembnejših gradov v Sloveniji, prav tako ni bil deležen resne strokovne obravnave sicer zelo znan grad Socerb.

Poseben problem so protiturške in protiavstrijske vojaške utrdbe, ki so v slovenski Istri pod Kraškim robom nastale v času oblasti Beneške republike. Druga skupina so vile v zaledju obalnih mest, ki so jih kot središča manjših zemljiških posesti med 16. in 19. stoletjem gradile patricijske družine iz Kopra, Izole in Pirana.

Urednik Stopar se je odločil, da bo te stavbe predstavil v dodatni knjigi k pravkar končani zbirki. Morda bo vključil še kakšno vilo, ki je v zadnji knjigi ni, kot je Ferrarijeva s parkom in ribnikom v Štanjelu, ali vsaj dve vili nekdanjih mogotcev v Sežani.

O teh obstajajo številni dokumenti, medtem ko dokumentov o nekaterih v knjigi obravnavanih utrdbah ali ni ali so »rekonstruirani«, kot na primer Povir in še bolj Tabor nad Sežano, ki je glede na neraziskani tloris in dejanske ohranjene temelje močno predimenzioniran.

Dodana je še Sapačeva deplasirana pripomba, da so zdaj na vrhu vzpetine ohranjeni le še skromni ostanki razvaljenega zidovja, »ki so pogosto žrtev divjih kopačev in iskalcev zakladov«. V Sežani verjetno nihče ne verjame, da je na Taboru zaklad! Je pa med kraškimi rojaki krožila fantazijska pripoved, da vodi med Starim gradom in Taborom skrivni podzemni rov, čeprav je vsakomur jasno, da ga v živo skalo in na vrh hriba ne bi bili sposobni izdolbsti niti danes.

Pomoč so zlasti italijanski viri

Igor Sapač je v knjigi najbolj poudaril gradove, o katerih je bilo doslej največ zapisanega. Poiskal je številne vire in dokumente v Italiji, o čemer pričajo navedba literature in objavljeni dokumenti. Ta strokovna povezava se je začela zelo pozno, kaže pa na to, da so se italijanski kastelologi, umetnostni zgodovinarji in drugi raziskovalci lotevali raziskovalnih nalog na sedanjem ozemlju Slovenije (nekoč pod Italijo) z vidika lastne zgodovine in njenih akterjev; številnih rodbin z bogato, večstoletno tradicijo in rodovnikom.

O tem pričajo številne knjige v italijanščini, manj v nemščini. S tem se bo morala slovenska stroka sprijazniti in strokovno raziskovanje razumeti v globalnem ali mednarodnem smislu. Glavno raziskovalno nalogo bi morala prevzeti vse bolj razvpita Univerza na Primorskem.

V knjigi je, denimo, velikokrat citirana rokopisna knjiga Zgodovinski mozaik Primorske iz leta 1959 Albina Kjudra, znamenitega tomajskega škofa, v resnici pa apostolskega administratorja, ne da bi se kdo potrudil in obdelal ter izdal tipkopis.

Prav tako niso podrobneje predstavljene in analizirane številne tuje monografije, kar bi zahtevalo drugačen raziskovalni pristop in verjetno novo ali drugačno knjigo, čeprav še vedno na to temo. Verjetno so tudi knjige, ki bi jih veljalo prevesti v slovenščino. Je morda zadrega s »sangue blu«? V knjigi Gorizia 1001–2001. Nobiltà della contea. Palazzi, castelli e ville a Gorizia, in Friuli e in Slovenia. 80 famiglie di sangue blu ... je jasno razvidno, da so to območje obvladovale plemiške rodbine, katerih potomci živijo še danes in si nekateri še vedno prizadevajo za to, da bi dobili nazaj slovenske posesti in gradove, ki so bili še do konca druge svetovne vojne njihovi. Sapač o teh problemih v knjigi ne govori, o tem priča zgodovina sama, na primer o povsem nepotrebnih partizanskih požigih Štanjela in Rihemberka.

Kaj in kako z gradovi?

Sapačeva knjiga ali vse njegove knjige so nekoliko bogatejše od Stoparjevih po izrisih, tlorisih, prečnih prikazih zunanjosti gradov, rekonstrukcijah skozi stoletja ali po nadstropjih zgradb tudi s pomočjo dokumetov v INDOK. Najbolj strokovno drzne (za oko pa lepe) so njegove aksonometrične študije ali poizkusi rekonstrukcij, na primer Štanjela okoli let 1520, 1550, 1580 in v prvi polovici 17. stoletja.

Pri omenjenih Štanjelu in Rihemberku se pokaže globalni slovenski problem; kaj in kako z gradovi. Medtem ko se kaže usoda Štanjela bolj pozitivna, zlasti s podporo mednarodnih sredstev EU in z vsebinskimi načrti (razšitirev Spacalove galerije z zbirkami drugih primorskih likovnih umetnikov, določenih dejavnosti v okviru institucij EU, o čemer sicer Sapač ne govori), je bolj negotova vizija mogočnega Rihemberka.

Slovenska vlada bi morala na te probleme gledati in jih reševati veliko bolj konstruktivno, ne kot zdaj s kapitulantsko gesto razprodaje gradov, s katerimi ne ve, kaj početi! Vtis je, da je bogata slovenska zgodovina s stavbnimi spomeniki le še nepotrebno breme.

Kako so te gradove pred stoletji sploh lahko ustvarili, če jih v zadnjih skoraj sedemdesetih letih nismo uspeli niti obnoviti; z vsemi tehničnimi sredstvi, o kakršnih so predniki lahko le sanjali, in z družbenim bogastvom, s katerim ni razpolagala nobena rodbina »modre krvi«? Morda se motim in so bili veliko bogatejši od današnje slovenske države in EU skupaj?

Iz Sapačeve knjige, se zdi, bodo največ podatkov »potegnili« Kraševci; Sežanci, Tomajci, Povirci, Štanjelci, Lokavci, Komenci, Kobdiljci, Lip'nci ... Na koncu zbirke so prav oni prišli najbolj »na plan«.

Ogromno gradivo iz 24 knjig je tu. Najbrž bodo nastali ponovni pretresi celote in nove, dopolnjene obravnave. Možna je nova oblika knjig večjega formata, s celovitostjo končnih podatkov, novih dokumentov, registri, bibliografijo, časovnim prikazom pojavljanja (gradnje) gradov skozi stoletja, zgodovino njihovega lastništva za celotno Slovenijo, morda s predstavitvenim posegom zunaj sedanjega državnega ozemlja, če je bilo lastništvo povezano z nami ipd. Z raziskovalno vztrajnostjo smo dobili veliko (na papirju in v branje), toda resničnostni kontekst je še vedno preskromen in zavest varovanja kulturne dediščine prav tako. Ni bilo krivo samo »ropanje Turčije«!