Ženska kot znanstveni problem

Problem razlike med spoloma je prisoten v vsej zgodovini človeštva. Različne civilizacije, kulture so ga reševale na različne načine, največkrat z discipliniranjem ali ukrotitvijo žensk, kar z drugimi besedami pomeni, da so bile te stoletja v zatiranem in podrejenem položaju. Ni dolgo tega, ko so ženske dobile pravico do izobraževanja, volilno pravico itd.

Danes se zdi, da je enakopravnost med spoloma zagotovljena. Ponedeljkova konferenca Odnosi vednosti: feminizmi, znanost in znanstvenice v organizaciji komisije za uveljavitev vloge žensk v znanosti, v okviru katere so nastopili vidne teoretičarke in teoretiki pretežno s področij družboslovja in humanistike, pa se je, nasprotno, osredotočila na problematičen položaj žensk v znanosti. Splošen uvid konference je, da nesorazmerje med spoloma tudi 
v znanosti še vedno obstaja. Po drugi strani so na konferenci pokazali, da so tudi znanstveni rezultati odvisni od družbenopolitične konstelacije, torej tudi od vsakokratne družbene konstrukcije spola.

Politika enakopravnosti

Prvi del razprave je bil posvečen vprašanju, kakšen je status žensk 
v znanosti danes, začenši s predstavitvijo specifičnih političnih ukrepov, ki so prispevali k izboljšanju položaja žensk v znanosti. Dr. Jana Kolar z Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo je predstavila vrsto ukrepov, s katerimi je slovenska politika od osemdesetih let dalje poskušala ženske enakopravno vključiti v znanost. Eden od njih je bil vpeljava programa mladih raziskovalcev in raziskovalk, s katerim jim je uspelo v dobrih dvajsetih letih približno izenačiti število moških in ženskih raziskovalcev. Po njenih besedah bi bil določen sistemski ukrep za izenačitev možnosti potreben pri nadaljevanju znanstvene kariere žensk. Ministrstvo je po priporočilu evropske komisije poleg tega leta 2001 ustanovilo komisijo za vključevanje žensk v znanost, glede vključevanja žensk pa se trudi tudi na ravni dodeljevanja Zoisovih štipendij in priporočil drugim institucijam.

Žensk več, toda na slabših položajih

Sodeč po nastopih dr. Mirjane Ule, predsednice komisije za ženske v znanosti in predavateljice na FDV, in dr. Aleksandre Kanjuo - Mrčela, prodekanje za podiplomski študij na FDV, so ti ukrepi pri nas do določene mere prinesli dobre rezultate, toda situacija še zdaleč ni idealna. Število žensk na univerzitetnem študiju se sicer povečuje, odstotek diplomantk je presegel polovico vseh diplomirancev, se pa zato manj žensk odloča za doktorat in še manj jih zasede najvplivnejše funkcije v znanstvenih in akademskih institucijah. Tudi na področju gospodarstva, mimogrede, ženske še vedno manj pogosto zasedajo vodstvene položaje, je dejala Aleksandra Kanjuo - Mrčela.

Diskriminacija se pri nas danes ne dogaja na eksplicitni ravni, pač pa je stvar implicitnih politik, predvsem pri nagradah in zaposlovanju, je poudarila Mirjana Ule. Raziskava Razlike v delovnih pogojih v znanosti v Sloveniji, ki so jo opravili na veliki skupini doktorandov, je pokazala, da je spol pomemben predvsem pri doseganju ugleda in prestiža ter pri denarju v okviru znanstvenih institucij. Po njenih besedah obstajata dva stereotipa: prvi, da se znanost zanima le za znanost in je torej indiferentna do vprašanja spola, in drugi, da je znanost področje menedžerskih spretnosti. V obeh ­predstavah se ženske težko uveljavijo.

Feminizem in razredni boj

Feministična perspektiva je na konferenci odprla še en pomemben vidik. Uletova je, denimo, poudarila, da kontekst neoliberalnega sistema, ki se prikazuje kot naravni red, neodvisen od družbenih predsodkov in družbene realnosti, na področju znanosti zahteva uveljavitev akademskega kapitalizma, zahteva torej učinkovito in tržno znanost. S tem utrjuje razmerja moči in stare hierarhije. Opozorila je, da ta sistem uveljavlja prekerno delo, tj. negotovo zaposlitev za določen čas, brez pripadajočih socialnih pravic, obenem pa takšna vrsta fleksibilne zaposlitve uveljavlja konformistično držo in dolgotrajno podrejenost zaposlenih. Ugled in privlačnost akademskih poklicev se tako po njenem zmanjšuje, kar pomeni, da se moški raje zaposlujejo v poslovnem svetu, kjer so pravi vzvodi moči. Dejstvo, da se univerza polni z ženskami, torej prej pomeni, da znanstvene institucije v družbi ­izgubljajo pomen in prestiž.

O znanstvenem spoznanju

Če so se dr. Mirjana Ule, dr. Aleksandra Kanjuo - Mrčela, dr. Maja Remškar, dr. Oto Luthar in dr. Nadja Furlan Štante na konferenci osredotočili predvsem na položaj žensk na ravni delovanja znanstvenih in akademskih institucij, je sekcija razprav na temo Vprašanje znanosti v feminizmu prinesla predvsem kritičen vpogled v to, kakšna je struktura znanstvenega spoznanja, znanstvena metodologija in njeni rezultati. Filozofinja dr. Eva D. Bahovec se je osredotočila na strukturo znanosti in znanstvenega spoznanja. Ta v nasprotju z uveljavljenim prepričanjem nikdar ni preprosto nevtralna ali objektivna. Gre za problem znanstvenega pogleda. Pogled in vidnost sta že tradicionalno povezana z vednostjo in resničnim­ spoznanjem.

Kopernik kot začetnik novoveške znanosti je do svojega odkritja prišel prav s spremembo gledišča, natančneje, s tem, da je v raziskovanje pojava gibanja nebesnih teles vštel še opazovalca. Filozofski projekt Immanuela Kanta med drugim prinaša tezo, da je vsako spoznanje odvisno od spoznavajočega subjekta. Znanstvena odkritja in rezultati so vselej tudi produkti specifične pozicije gledanja, metafizičnih prepričanj znanstvenikov, pa tudi zgodovinskega in družbenega konteksta. Parcialnost feminističnega pogleda je tako zgolj dozdevno pristranska, je prepričana Eva D. Bahovec. Ta parcialnost pravzaprav šele odpre pogled na celoto in nam omogoči razumevanje, kaj je znanost, oziroma, kakšna je struktura znanstvenega spoznanja.

Podobno je tudi dr. Valerija Vendramin poudarila, da vednost nosi odtis skupnosti, ki jo ustvarja. Teorije niso neomajni sklepi na podlagi nevtralnih dejstev. V nasprotju s tem Vendraminova zagovarja koncept umeščenih vednosti, ki predpostavlja razmislek o pogojih, v katerih določena znanost nastaja – zgodba, ki jo pripoveduje določena znanost, ne nastaja zunaj družbenih in drugih okoliščin, pač pa so slednje vselej vključene v njen rezultat. Pri tem je poudarila, da to ni pozicija, ki relativizira vsako spoznanje, pač pa prej spoznavna drža, ki znanost razume bolj kompleksno in od nje zahteva refleksijo lastnih pogojev nastajanja.

V tem kontekstu je razumeti tudi nastop dr. Renate Šribar, ki se je osredotočila na zaznamovanost znanstvenih metodologij. Načeloma so privilegirane kvantitavine metode, ki so merljive, ponovljive in za katere se predpostavlja, da posredujejo objektivne resnice. Prav ta dozdevno objektivna orodja pogosto prinašajo sporne rezultate, polne bolj ali manj prikritih predsodkov. 
V nasprotju s tem sama predlaga nova metodološka polja, ki izhajajo iz feministične perspektive. Ta navadno niso prepoznana kot relevantna, toda prav metodološko eksperimentiranje omogoča plodnejše raziskave, sploh pri kvalitativnih študijah, ki vključujejo soočenje subjekta in objekta raziskovanja.