Tiskane izdaje
Ljubenske potice, cvetnonedeljske butarice z Ljubnega ob Savinji, so unikatni rokodelski izdelki, ki se od ostalih butar na Slovenskem razlikujejo po figuralnosti. Vsaka predstavlja orodje, predmet ali miniaturno scensko postavitev iz vsakdanjega življenja. Danes so ob nekdanjem splavarstvu najpomembnejša sestavina zavesti o krajevni pripadnosti.
Tradicija izdelovanja potic je na Ljubnem tesno povezana s tamkajšnjim načinom življenja. Potice so dokaz prepletanja estetike in funkcionalnosti v ljudski umetnosti.
V njih so upodobljeni motivi vsakdanjega kmečkega življenja, orodja in predmeti za osebno rabo, pa tudi duhoviti prizori in motivi iz vsakdanjega ali verskega življenja.
Od nekdaj velja, da so prave potice tiste, ki so narejene doma. Gradivo zanje je naravno in izbrano letnemu času primerno: sveže zelenje, šibje, lubje in plodovi, ki jih najdemo na Ljubnem spomladi. Na prvi pogled se zdi, da vse poteka v togih okvirih, vendar ni tako. Sodobni izdelovalci še vedno spoštujejo osnovna navodila, ki so jih dobili od starejših, toda mednje iz leta v leto vpletajo lastne, sodobne življenjske izkušnje.
Razmerje med tradicijo in sodobnostjo lahko pri ljubenskih poticah opažamo na različnih ravneh. Pomembna je na primer tehnološka: praviloma morajo biti izdelane ročno, vendar je sodobna tehnologija danes v domačih delavnicah nepogrešljiva. Seveda jo uporabljajo tudi sodobni izdelovalci potic, zaradi česar jim ne gre očitati, da potica ni več rokodelski izdelek. Stroji so le povečali domet ustvarjalnosti, saj so potice zdaj kompleksnejše kot nekoč in narejene natančneje.
Motivika potic
Sodobne težnje vplivajo tudi na motiviko potic. Motivi se ne spreminjajo v smeri populizma in komercializacije – potice so preveč individualen produkt za kaj takega –, ampak gre za prepletanje sodobnega in tradicionalnega načina življenja. Največjo vlogo pri tem imata ustvarjalnost in želja po boljšem, lepšem in predvsem drugačnem.
Prav ta misel je vodila Jožeta Poličnika, ki je konec 19. stoletja izdelal prvo figuralno potico. Takrat je bilo namreč v navadi, da so fantje tekmovali, kdo bo na cvetno nedeljo k žegnu prinesel največjo in najtežjo potico. Ker je bil Jože šibak in slaboten fant, se ni mogel kosati z močnejšimi vrstniki, zato se je odločil, da bo naredil najlepšo potico, če že ne more narediti največje in najtežje. Izbral je motiv iz vsakdanjega življenja in namesto običajnega snopa na cvetno nedeljo k maši prinesel potico v obliki tesarske krušne. Osnovna zamisel je ostala, motivi pa se spreminjajo iz leto v leto, tako, kakor se spreminja način življenja Ljubenčanov.
Namesto kruha pomaranča
Izraz potica govori o nekdanji posebnosti cvetnonedeljskih butar. Te so bile verjetno kombinacija kruha ali peciva in mladega pomladnega zelenja. V mnogih krajih so na to že pozabili in uveljavila se je butara, na katero kruha in peciva ne obešajo več. Tako je tudi na Ljubnem. Namesto nekdanjega peciva ali kruha med pomladansko vejevje dodajo jabolko ali pomarančo. Ime potica se je kljub temu ohranilo in je v rabi še danes. Ljubenčanom s poticami uspeva ne le ohranjati, pač pa tudi nadgrajevati pomembno kulturno prvino, ki združuje izročilo in sodobnost.
K razvoju in ohranjanju dediščine veliko prispeva tamkajšnji župnik Martin Pušenjak, ki ljudi vsako leto spodbuja k izdelovanju in prinašanju potic na cvetno nedeljo. Ljubenci znanje širijo tudi med mlade – vsako leto namreč na treh večjih kmetijah pripravijo delavnice za izdelovanje potic. Izdelava potic je tudi del učnega načrta pri enem od predmetov na OŠ Ljubno ob Savinji.
Na Ljubnem ob Savinji posamezniki že zbirajo in hranijo potice. Med njimi je pomemben Alojz Atelšek, ki si je na podstrešju uredil kar hišni muzej, s katerim dodatno prispeva k ohranjanju dediščine.
(po brošuri Živa kulturna dediščina se predstavi)
