Tiskane izdaje
Ljubljana – Iztekel se javni natečaj za spomenik žrtvam vseh vojn na Slovenskem, sredi oktobra pa bo znano, kateri od 39 prispelih elaboratov bo čez dve leti realiziran.
Spomenik je bil dolgo predmet politično-ideoloških debat, za nekatere pa je še vedno sporna njegova arhitekturno-urbanistična umestitev.
Potem ko je po skoraj dveh desetletjih razprav o postavitvi spomenika sprave v spomin vsem Slovencem, ki so bili žrtve vojn, predvsem prve in druge svetovne, državni zbor leta 2009 sprejel novelo zakona o takšnem spomeniku v Ljubljani, so zanj začeli iskati lokacijo. Po dolgotrajnem tehtanju med različnimi možnostmi se je komisija s Spomenko Hribar na čelu odločila za lokacijo na bodočem Južnem trgu nasproti Kongresnega trga (poleg Kazine), na mestu, kjer so bile za zidom garaže državnega zbora, ki zaradi za avtomobile zaprte ceste niso več v uporabi.
Okolje bodočega spomenika se danes kaže kot problematično, saj je predvidena ureditev le ožjega območja, in ne tudi širšega. To pomeni, da bodo podrli garaže in morda zid, ki proti parku Zvezda zamejuje 1200 kvadratnih metrov veliko dvorišče v lasti države. Projekcija v nedefinirani prihodnosti pa je ureditev širšega območja, ko bo Kongresni trg povezan s Knafljevim prehodom. Bojazen je, da bo tudi še potem ta načeloma elitni prostor v najožjem središču mesta, ki bo namenjen tudi protokolarnim prireditvam, obdan z obstoječimi nevzdrževanimi objekti.
Kakšno vlogo bo torej imel spomenik v takem okolju, ki bo za povrhu še v velikem kontrastu s prelepim Kongresnim trgom? Smiselno bi torej bilo ta zanemarjeni kare urediti najprej ali vsaj hkrati s spomenikom, a žal za to nihče nima denarja. Že za spomenik in delno ureditev okolice je na voljo boren znesek, naročnik – ministrstvo za delo, družino, socialo in enake možnosti – je okvirno predvidel zgolj 500.000 evrov. Resda je sestavni del natečaja tudi anketna rešitev za ureditev širšega območja, vendar ta najbrž ne bo imela praktičnega pomena.
Janezu Koželju, ljubljanskemu podžupanu, arhitektu in urbanistu, se lokacija vendarle zdi primerna. Za Delo je dejal: »Spomenik zaključuje oziroma podaljšuje Plečnikovo monumentalno os iz smeri Napoleonovega stebra, ki preskoči na prečno os parka Zvezda, kjer bo dopolnil zgodovinski prostor Kongresnega trga in zapolnil vrzel v stavbnem obodu trga. Tam bo spomenik stal v bližini državniškega središča, od koder bo potekal protokol polaganja vencev ob različnih dogodkih.« Dodal je, da je ministrstvo pri izbiri lokacije upoštevalo simbolnost prostora, gospodarnost lokacije in časovni vidik postavitve spomenika.
Arhitektu Janezu Koželju se zdi lokacija spomenika žrtvam vseh vojn na slovenskem ozemlju primerna, umetnostni zgodovinar Gojko Zupan pa meni, da je umestitev na Južni trg, ki ga ni, problematična.
Najprej bi morala biti za širši prostor jasna in sprejeta urbanistična izhodišča, kajti notranjih dvorišč stavb ni mogoče samo zagrniti z zavesami ali na hitro spremeniti v javni prostor, meni Zupan. Znova se prostor ne obravnava celostno, z upoštevanjem mikro in makro lokacije ter vseh funkcij, sedanjih in prihodnjih. Pozitivna stran manjše pravokotne parcele je pravilna orientacija, ki pa bo po Zupanovem mnenju verjetno v koliziji s Plečnikovo ureditvijo Zvezde in s Sidrom, spomenikom priključitvi Primorske.
Nesamozavest države
»Samozavestne države oblikujejo za velike spomenike velike aleje ali trge. Kljub majhnosti smo v Sloveniji v nekdanji državi oblikovali trg ob Gospodarskem razstavišču (zdaj uporabljan kot sejmišče) in Trg revolucije ali republike (zdaj parkirišče). V samostojni državi nam je uspelo na rob republiškega parkirišča samo postaviti jambor za zastavo in zasaditi lipo, kar kaže na nesamozavest države kot take in odnos do simbolov. Nič manjša ni bila zadrega pri postavljanju kakovostne konjeniške plastike generala Maistra pred kolodvor; zaradi prostora je kompozicija orientirana v napačno smer in ob zaprto ulico,« pravi Zupan.
V kakšnem prostoru?
Kako naj avtor naredi kakovosten spomenik, ne da bi vedel, v kakšno okolje bo ta umeščen? Zupan odgovarja, da to ni mogoče brez jasno definiranega simbolnega pomena spomenika, brez natančno določenega prostora in materialnih možnosti ter brez časa, da ustvarjalci v miru dokončajo izdelek.
Za Janeza Koželja pa to območje ni ravno neznanka, saj je bilo od Plečnikove zamisli o monumentalnem Južnem trgu za njegovo ureditev izdelanih že veliko programskih in zazidalnih študij. Tukaj naj bi nekoč zgradili Slovensko narodno gledališče. Tako sta, meni Koželj, programski in prostorski okvir ozadja spomenika približno določena. Ni pa upati na skorajšnji začetek celovite prenove tega območja. »Na podlagi ocene ljubljanskih razmer, v katerih se predvsem zaradi neodločnosti in pomanjkanja učinkovitih razvojnih instrumentov večji projekti tudi nacionalnega pomena ne izvedejo tudi po več desetletjih, vse kaže, da je edina alternativa graditi večje kompozicije postopoma po delih. Dober primer takšnega pristopa je bila gradnja baročnih potez v Rimu, ki so jo začeli s premišljenim postavljanjem spomenikov obeliskov v izteke uličnih osi na tedaj še neizoblikovane trge. Rimski obeliski so tako dajali različnim arhitektom in kiparjem mero in izhodišče za njihova znamenita dela.
Dokler se ne bo začela gradnja osrednjega slovenskega gledališča, ki bo vključevala ureditev Južnega trga, bo spomenik žrtvam vseh vojn del prenovljenega Kongresnega trga, ki daje s svojo praznino edinstven občutek najbolj monumentalnega prostora v mestu,« meni Koželj.
Če bi bilo optimalno ...
Kako bi Janez Koželj uredil ta prostor v optimalnih razmerah? »Uredil bi ga seveda celovito, s trgom in zelenjem, obdanim z različnimi stavbami; tako da bi puščal prehode med Prešernovim trgom in Slovensko v prečni smeri in Kongresnim trgom in Čopovo ulico v vzdolžni smeri. Slovensko narodno gledališče na reprezentativnem prostoru v bližini najpomembnejših kulturnih ustanov v državi bi dajalo trgu življenje, da bi postal nekakšen vzporedni oder, stalno gledališče na prostem. Sredino trga bi torej pustil prazno, spomenik bi bil na prehodu na ploščad.«
Vsi spomeniki žrtvam v Ljubljani
Gojko Zupan se tudi sprašuje, zakaj morajo biti vsi simbolni spomeniki žrtvam v Ljubljani. Tu je že najmanj pet bolj ali manj posrečenih spomenikov znanim in manj znanim žrtvam: neznani francoski vojak (Ilirski steber), Kranjski Janez (grobnica padlih v prvi vojni), Žrtve na Žalah (pa še grobnica herojev in Gramozna jama), Lipa sprave (pa še kenotaf žrtvam Dachavskih procesov), Spomenik žrtvam vojne za osamosvojitev. Ob tem pa Zupan opozarja na nespoštovanje javnih spomenikov. »Veličastna zamisel spomenika v Teharjah je še vedno na pol poti, širša okolica spomenika ni urejena. Ne gre za ideološko oviro, gre za splošen odnos, saj tudi Spomenik revoluciji, postavljen leta 1975, še vedno nima dovolj velikega podstavka, ob Ilirskem stebru lahko parkirajo avtomobili. Enako velja za Grobnico herojev. Na Plečnikov spomenik (vodnjak) ob Večni poti, kjer voda ne teče, lahko vandali mirno pišejo karkoli. Kraje bronastih kipov herojev ali duhovnikov so vsakdanja praksa, ki jo sodstvo obravnava kot obrobno.«
Arhitekt in umetnik
Natečaj za spomenik žrtvam vseh vojn je sestavljen tako, da je neizogibno tesno sodelovanje med arhitekti in avtorji spomenika. Koželj, tudi član natečajne komisije, meni, da za tako obeležje ne potrebujemo le spomenika, ampak posvečen prostor, ki naj daje vsem ljudem občutek pripadnosti in povezanosti v skupnost. »Arhitekturni spomenik posreduje neko izkušnjo, ustvarja ozračje odmaknjenosti, tišine, zbranosti, razmisleka. Pušča svetlobi in naravi, da dodata učinek minevanja. Pri takšni nalogi je potrebnega veliko arhitekturnega znanja.«
Predvideni znesek 500.000 evrov za spomenik in ureditev okolice ni ravno razkošen, a po Koželjevem mnenju ne omejuje ustvarjalnosti, ampak ji daje mero, kajti sam tudi sicer zagovarja oblikovalski nazor, strnjen v izrazu »manj je več«. »Mislim, da pomen spravnega spomenika ni v njegovi materialnosti, ampak v obliki, ki naj bo čim bolj abstraktna, čim bolj prvinska, če hoče doseči svoj namen.«
Na vprašanje, kakšne so možnosti, da bo spomenik kot simbol izpolnjeval svoj namen, torej pripomogel k spravi, Zupan odgovarja: »Spomenik bo izpolnjeval svoj namen samo, če bo prostorsko in likovno kakovosten. Če prostor ne bo razširjen v prostor življenja, če notranjega dela dvorišč, skupaj s Knafljevim prehodom, ne bodo uredili v zeleno oazo ali dopolnili z gledališčem, bo kakršen koli spomenik le torzo.«
