ZUJIK: Politkomisarska prihodnost kulture

O zakonu o javnem interesu za kulturo.

Objavljeno
26. februar 2013 19.41
Slovenija, Ljubljana, 26.Februar2013, Z leve Uroš Grilc, Miran Zupanič, Simon Kardum in Branimir Štrukelj na novinarski konferenci na kateri so predstavili stališča do osnutka predloga Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo. Foto: Igor
Igor Bratož, kultura
Igor Bratož, kultura

»Tako slabega gradiva resor, pristojen za kulturo, v svoji zgodovini še ni dal v javno razpravo.« To je bila ugotovitev Uroša Grilca, vodje oddelka za kulturo MOL, na današnji debati o osnutku predloga zakona o spremembah in dopolnitvah ZUJIK. Ni bil edini s takim mnenjem.

Razprave oziroma novinarske konference v organizaciji Kina Šiška in Mreže sodobnega plesa, na kateri so predstavili stališča do osnutka predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK), so se v Centru urbane kulture Kino Šiška udeležili direktor te institucije ­Simon Kardum, vodja oddelka za kulturo Mestne občine Ljubljana Uroš Grilc, Andrej Srakar iz Asociacije, društva nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti, dekan AGRFT, režiser in član nacio­nalnega sveta za kulturo Miran Zupanič in glavni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Branimir Štrukelj, napovedani režiser in direktor zavoda Maska Janez Janša pa se dogodka ni udeležil.

Po besedah moderatorke­ Jedrt Jež Furlan so se govorniki posvetili analizi ZUJIK tudi zato, ker jim precej bolj kroji življenje kot nacionalni program za kulturo, ki je tudi v javni obravnavi.

Kaj so povedali govorniki, sedeči pred platnom, na katerem je bil projiciran napis Nova oblast, stara jajca? Zelo malo pohvalnih besed in precej argumentiranih ugotovitev o napakah, zgrešenih ali neprimernih pristopih h kulturi, k umetnikom, izvajalcem, javnim zavodom, nevladnim organizacijam in samozaposlenim.

Po nizu kritik si je bilo mogoče misliti, da so osnutek pisali oziroma prepisali in šarili po njem z nesprejemljivimi formulacijami in zamislimi ljudje, ki področja in namena zakona ne poznajo.

Pohvala ministru

Eno redkih pohval je ministru za izobraževanje, znanost, kulturo in šport namenil Kardum, ki je kot uslužbenec ministrstva za kulturo leta 2002 sodeloval pri pisanju takratnega zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo; navrgel je namreč veselo ugotovitev, da minister tokrat ni uveljavil tridnevnega roka za razpravo.

Kardum je po branju osnutka ugotovil, da ponavlja večino predlogov, ki jih je dala že ekipa ministrice Majde­ Širca, kot da bi nekdo ta papir potegnil iz predala in se odločil, da je nekaj treba spremeniti, pri tem pa je pozabil na marsikaj: osnutek ne razloži ključnih zadev, kaj je javni interes, kaj zastopstvo civilne družbe, kaj kulturni prekariat, kaj upravljanje z javno kulturno infrastrukturo.

»Ta papir ne spreminja ničesar!« je dodal Kardum. »Ta osnutek ni zrel za javno obravnavo.« Glede na količino sprememb bi bil po njegovem mnenju potreben nov zakon.

Štrukelj je posvaril, da bi se kulturniki – če bi obveljal ta osnutek – po regulaciji znašli pod standardi zakona o delovnih razmerjih. »Tu je bila na delu skupina ljudi, ki hoče okrepiti položaj direktorjev javnih zavodov, o tem govori ukinjanje strokovnega sveta, svet zavoda izgublja pristojnost soglasja, zmanjšuje se število zaposlenih, ki sodelujejo v svetu ...«

Štrukelj je opazil, da v osnutku ni razloženo, kaj je kultura v javnem interesu, kultura kot javno dobro, govori pa se o ključnih razvojnih izzivih: v kulturo torej vdira korporacijska logika.

Zupanič je ponudil širši pogled: »S tem osnutkom je kulturna politika pokazala, da je v slepi ulici že dvajset let«, češ da je temeljni problem to, kako si politika predstavlja vlogo kulture – razume jo kot obliko svoje dominacije. Zupaničeva ocena je jasna: »Osnutek je presunljiva samoizpoved ljudi, ki ne morejo dojeti, da živimo v pluralni, demokratični družbi.«

Še nekaj natančnih žebljev v krsto osnutka je zabil Grilc. Ugotovil je, da je nastal brez analize, po predlaganih rešitvah je »absolutna nezaupnica javnemu sektorju«, v njegovem ozadju pa tli »velika želja po kadriranju v javnih zavodih« (predlog na primer po tihem vpeljuje novo instanco nadzora, po­oblaščene uslužbence z nadzorno funkcijo, nekakšne nove politkomisarje, je priletela razlaga iz dvorane), skrbi pa lahko tudi težnja po privatizaciji javnih objektov, saj možnost podeljevanja koncesije za upravljanje z infrastrukturo v osnutku sploh ni razložena. »To je demonizacija sektorja, ki je krinka za privatizacijo,« je dodal Grilc.