Delni vpogled v novejšo ustvarjalnost

Razstava Photonic, luminatic predstavlja dela štirinajstih domačih fotografov mlajše in srednje generacije ter pet videostvaritev, dve sta delo posameznih avtoric, preostale pa avtorskih skupin.

Objavljeno
23. oktober 2009 10.20
Vladimir P. Štefanec
Vladimir P. Štefanec
Photonic, luminatic; Nova slovenska fotografija in video

Cankarjev dom, Ljubljana

14. 10.-15. 11. 2009

Očitno je namenjena predvsem tujemu občinstvu, ki ga je med svojimi preteklimi gostovanji poskušala seznaniti z »novo fotografijo in videom iz Slovenije«, ne da bi njeni snovalci iz Galerije Photon prav natančno definirali, za kaj naj bi pravzaprav šlo. A odgovor na to daje razstava sama. Na njej vidimo, da gre za skupino avtorjev, s katerimi je galerija v preteklosti že sodelovala in torej ne predstavlja celovitega dogajanja na predstavljenih področjih pri nas, pač pa delovanje galerije organizatorice. Pri videoustvarjalcih, katerih ustvarjanja Photon sproti ne predstavlja, je nabor avtorjev nekoliko širši.

To je torej delni, tudi po obsegu precej omejen vpogled, na razstavi pa vseeno naletimo na nekaj zanimivih del, večinoma delov obsežnejših serij posameznih avtorjev. Večino smo že videli, a zaradi narave razstave je to pričakovano. Med najbolj prepričljivimi ustvarjalci s področja fotografije sta Špela Volčič, z deli iz serije Katere Benetke?, netipičnimi, pa vendar zelo beneškimi prizori, in Tomo Brejc z velikoformatnima fotografijama (takšne so na razstavi izjeme, saj prevladujejo manjši, »potovalni« formati) iz serije Rekonstrukcije. Še vedno solidno učinkujejo meglene pokrajine iz serije Sedanjost Petra Koštruna, kar nekaj avtorjev (V. Bučan, V. Acman, B. Peterlin, B. Salaj, D. Švarc) pa je svoje stvaritve naslonilo na solidna konceptualna izhodišča. Ta so izpeljali bolj ali manj dosledno, učinkovito, sugestivno, v povprečju dokaj solidno. S preprostim intimnim nagovorom pritegnejo dela iz serije Babi Boštjana Puclja, fotografsko dokumentiranje bivanjskega okolja, predmetov in s tem posredno tudi življenja avtorjeve pokojne babice.

Razstavljena videodela (nekoliko nerodno je, da jih predvajajo drugega za drugim, in ne vzporedno, a glede na prostorske danosti je to razumljivo) so kombinacija konceptualnih izhodišč in dokumentarne optike, in seveda predstavljajo le majhen del tovrstne ustvarjalnosti pri nas. Ukvarjajo se s spremljanjem utripa, značilnosti in prek tega narave posameznih okolij, mest, družb, vprašanji meja, stanovanjskih, bivanjskih razmer, pojmovanja doma, umetniškega ustvarjanja ... Z dinamiko, posrečenim besedilom, glasbo in montažo najbolj prepriča video Jasne Hribernik in Zmaga Lenardiča NewMoscowYork, zgleden izdelek svoje vrste.

Iz petkove tiskane izdaje Dela