Tiskane izdaje
Jack DeJohnette je eden bolj glasbeno razgledanih in vsestranskih bobnarjev na svetu. Zaradi svoje tehnike in odprtosti do glasbenih zvrsti je igral z vsemi glasbenimi velikani svojega časa. Ne slovi zgolj po neoporečnem občutku za ritem, temveč je tiste, ki so ga povabili v svojo sredino, osupljal z uravnoteženostjo med spontanostjo in nadzorom, hitrostjo, toda artikuliranostjo, predvsem pa z muzikalnostjo in individualnim organskim zvokom.
Pri štirinajstih letih, ko se večina šele resneje začne spogledovati z glasbo, je imel Jack za sabo že deset let učenja klavirja. Takrat je najraje poslušal Ahmada Jamala ter kdaj pa kdaj sedel za stričeve bobne in bolj sam zase vežbal ritme. V Chicagu, kjer se je rodil leta 1942, je zahajal v jazz klube in na jam sessione in se družil z eksperimentalisti v big bandu Muhala Richarda Abramsa v krogu AACM (Association for the Advancement of Creative Musicians). Potem se je v manjših zasedbah pilil v bluesu in se, kot je nekoč izjavil, »naučil, kako spraviti ljudi na plesišče«. Neke noči je v čikaškem klubu gostoval John Coltrane. Ko je njegov bobnar Elvin Jones prizorišče zapustil predčasno, so mu lokalci priporočili dvajsetletnega DeJohnetta. Ta je nato nastop suvereno pripeljal do konca. Tega Coltrane ni pozabil.
Leta 1965 je Jack z osnovnim kompletom znamke Gretsch sedel na greyhounda in se odpeljal v New York. To, da je bila ob dokaj tekočem nadaljnjem poteku dogodkov poleg talenta prisotna tudi sreča, povsem zavrača. »Vedno sem se trudil postati najboljši in doseči nivo najboljših, s katerimi sem se družil. Ko sem prišel v New York, so me začeli sami klicati,« je povedal v kratkem pogovoru za Delo. In slej ko prej so ga res poklicali vsi, ki so kaj pomenili v jazzu. Jackie McLean, Stan Getz, Bill Evans, John Coltrane, Miles Davis, Charles Lloyd ... je le nekaj imen iz neskončne liste. Ko DeJohnette govori o mentorjih in prijateljih, ki jih omenja v isti sapi z Betty Carter, Eddiejem Harrisom, Sunom Rajem, Sonnyjem Rollinsom, Abramom Lincolnom in Royem Haynesom, je v njegovem raskavem glasu čutiti veliko spoštovanje in skromnost.
Intuitivno razbijanje struktur
Konec šestdesetih je glasba v luči socialno-politično-ekonomskih sprememb v Ameriki dobivala nove razsežnosti. Na jazzovskem prizorišču je bil eden od zanimivejših ravno cross over kvartet progresivnega saksofonista Charlesa Lloyda, v katerem je poleg pianista Keitha Jarretta in basista Cecila McBeeja (kasneje Rona McClura) igral tudi DeJohnette. »Šlo je za eksperimentiranje, za razbijanje omejitev znotraj strukture. Poleg tega smo bili za gledalce zabavni tudi kot pojava,« je opisal novo vznemirljivo ritmično mešanico z rockom perforiranega jazzovskega jedra, ki je v času viška protikomunistične ameriške agresije v Vietnamu sprejemala dvajsetminutne ovacije na ruskih tleh.
V razburljivem obdobju je DeJohnette spoznal Keitha Jarretta, s katerim sta postala narazdružljiva. Za Delo je energijo njunega odnosa opisal z besedami: »Nikoli se nama ni bilo treba pogovarjati o tem, kaj bova igrala in kako. Sva pač sorodni duši. Začela sva na intuitivnem nivoju in tako nadaljevala – do danes. In še nekaj vam povem, vedno bolje je.« Njun legendarni trio Standards, v katerem je še basist Gary Peacock, bo leta 2013 praznoval tridesetletnico delovanja.
Od Lloyda sta odšla k Milesu Davisu, ki je ravno doživljal svojo električno fazo. Ta je sodelovanje z njima v avtobiografiji opisal z besedami: »Keith in Jack sta diktirala ritem in zvok. Glasbo sta prikrojila tako, da je sama dobivala obliko in se prelivala v nekaj popolnoma drugega.« Nekaj časa je DeJohnette na turnejah nadomeščal Milesovega priljubljenega bobnarja Tonyja Williamsa, pri eni najbolj prodajanih jazz plošč vseh časov, Bitches Brew, pa je postal redni član obsežne zasedbe. Značilni »deep groove«, prek katerega je Miles tako rad igral, je zaznamoval tudi naslednji album Live-Evil.
V tistem obdobju naj bi Jack DeJohnette izgubil
Sodelovanje s starimi
Ljubljano je obiskal večkrat. Pravzaprav smo Slovenci kontinuirano sledili zapikom v njegovi karieri z razponom štiridesetih let. Nazadnje smo ga poslušali leta 2006 na Jazz festivalu Ljubljana, ko je igral v triu z Johnom Scofieldom in Larryjem Goldingsom. Bil je tudi gost Rončelovega zaodrja. Leta 1995 se je v Cankarjevem domu s Stevom Gornom in Michaelom Cainom za okus Milana Dekleve »preveč približal 'sindromu' newageevskega igranja, ki skuša svet, ki so ga zapustili bogovi, napolniti z novimi obredi«, je zapisal v kritiki v Dnevniku. Dojemljivost poslušalcev vzhodnega bloka za eksperimente je preizkušal tudi na koncertu v Unionski dvorani sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je prvih nekaj minut zgolj nakazoval igranje, ne da bi njegova paličica udarila ob opno. Po nekaj žvižgih je le upravičil svoj sloves, pričajo očividci.
Tokrat se v naše kraje – kjer je občinstvo »jazzovsko izobraženo, zahtevno in pozorno ter ga vedno toplo nagradi za opravljeno delo«, kot je povedal v telefonskem pogovoru – vrača kot vodja zasedbe Jack DeJohnette Group, v katero je povezal saksofonista Rudresha Mahanthappo, kitarista Davida Fiuczynskija, pianista Georgea Colligana in basista Jeroma Harrisa, s katerim sodelujeta že več kot petnajst let. Ta zasedba ga »stimulira«, je povedal, ohranja njegovo glasbeno vizijo, ki je bila od nekdaj povezana z eksperimentiranjem. Zato strukture v svojih kompozicijah vedno pušča odprte in dopušča, da se zgodi kaj nepredvidljivega. »V konservativnem, ozkoglednem in popredalčkanem svetu, ko sta naša radovedna narava in sočutje na preizkušnji,« se včasih sicer počuti, »kot bi plaval proti toku,« je povedal. Toda nikoli se ni odrekel pravici do čudenja in vedno se je pustil presenetiti.
