Anketa: Andrej Blatnik je izbral Krst pri Savici

Katero delo najbolje uteleša slovenski značaj, slovensko dušo, slovenske strahove, slovenske zagate, slovensko upanje in stremljenje, smo povprašali nekaj slovenskih ustvarjalcev in kritikov. Pisatelj in urednik Andrej Blatnik odgovarja takole:

»Odgovor na vprašanje, kateri tekst najbolje izkazuje slovenski nacionalni značaj, se zdi preprost: tisti, ki ga je največkrat izkazal. Seveda gre za Krst pri Savici. Ne nujno Prešernov, imamo jih celo vrsto, imamo pa tudi knjigo o vrsti različnih vrst tega teksta, ki je nastala, še preden smo državno potrjeno nastali Slovenci (Marko Juvan, Imaginarij Krsta v slovenski literaturi, 1990). Krst pri Savici ni po naključju veliko protobesedilo, ki izziva nove in nove prenove in interpretacije oziroma jih je vsaj izzivalo, dokler ni, zdi se, velika inscenacija z nekoliko drugačnim naslovom leta 1986 vrgla dolgo senco čez vse prihodnje, in skoraj istoimenska knjiga slovenske pisateljice je prejkone odvod te uprizoritve kot ugovor. Vendar zgodba ostaja sveža in zagotovo se bo še vračala.

Zakaj je Krst pri Savici tako pomemben za slovenskega duha? Ker uteleša zmožnost za spreobrnitev. Zlasti za tisto, ki prinaša osebne koristi. Valjhun je preživet, ker 'ravna po svoji slepi glavi, po božji volji ne, duhovni pravi'. Črtomir pa bo preživel, ker – človeško – se preda novi močni volji, ki po svoje ravna novi svet. Dodatno je zanimivo, da se, za razliko od običajnega evropskega romanesknega junaka, ki je za svojo 'akcijo v imenu ideje', za tisto, v kar verjame, da ga presega, pripravljen žrtvovati sebe samega, svoje bližnje in osebno srečo, in si s tem, da počne tisto, za kar verjame, da je prav, reši dušo, Črtomir odloči, da bo kolektivno vero staršev zavrgel in se odločil za novo intimno vero: vero v ljubezen do izbranke svojega srca Bogomile izrazi prek vere v njenega Boga – čeprav mu je jasno, da njuna ljubezen ne bo zemeljsko použita, vabi ga posmrtno poplačilo, kar je iz današnjega obzorja materialne zapovedi že samo po sebi zanimiv izziv za psihoanalizo.

To, da tisti, ki 'kriv morije je velike', pobegne in zapusti svoje vojščake, pa je med Slovenci zgodovinsko še posebno dobro uveljavljen pojav, naj gre za stare vojne ali za prihajajoče bankrote. Torej: vselej krst, vselej prenova po starem in vselej v imenu novega.«