Dharavi, kraj »umazane privlačnosti«

Film Slumdog millionaire, pri nas malce nerodno preveden v Revni milijonar, je bil nagrajen z osmimi oskarji. Režiser Danny Boyle slika usodo osirotelega fanta, ki odrašča v Dharaviju, eni najrevnejših in najgosteje naseljenih sosesk na svetu, in se mu posreči zmagati v indijski verziji kviza Lepo je biti milijonar. Kot je pri uspešnicah že običajno, se je nemudoma povečalo tudi zanimanje za vodene turistične oglede po tem mumbajskem slumu, kjer filmske kulise za prikaz resnične revščine - niso potrebne. Že premiera filma v Mumbaju (nekdaj Bombaj) je sprožila nejevoljo med nekaterimi od skoraj milijon prebivalcev Dharavija, ki živijo in delajo na površini, manjši od newyorškega Centralnega parka. In seveda tudi vnovično razpravo o etičnosti organiziranega »ogledovanja revščine« kot tudi več prometa agenciji Reality Tours and Travel, ki vsak dan na voden ogled sluma popelje od osem do petnajst turistov. Soustanovitelj agencije, Britanec Chris Way, ki v Mumbaju živi od leta 2004, ocenjuje, da se mu je promet, odkar so začeli predvajati omenjeni film, povečal za 25 odstotkov.

Mumbaj pa je vendarle zgolj eden od številnih ciljev »revnega« turizma. V New Delhiju neprofitni sklad Salaam Baalak Trust pod vodstvom režiserke Mire Nair (Salaam Bombay!) vodi turiste na železniško postajo, kjer živijo otroci. Agencije peljejo radovedneže v slume v Riu de Janeiru, Nairobiju in Johannesburgu. Celo v New Orleansu ponujajo turistični ogled mestnih predelov, ki jih je najbolj prizadel orkan Katrina.

Kulturni šok Dharavi

Dharavi, del Mumbaja, velja za največji azijski slum. Razlika med njim in večinsko predstavo, ki jo imamo na zahodu o Indiji - sami krotilci kač in sadhuji (sveti možje) - ne more biti večja. Na tlečem kupu smeti nad mangrovovim močvirjem na obrobju sluma čepijo moški z dvignjenimi opasniki in v jutranji svetlobi opravljajo veliko potrebo. Garjavi psi lazijo med kupi odpadnega gradbenega materiala in gospodinjskih odpadkov, piše o svojem obisku Victor Mallet, novinar Financial Timesa.

To je resničnostni turizem v pravem pomenu besede. Tudi na živahnejših in nekoliko manj strašljivih ulicah Dharavija lahko obiskovalca izčrpata vlaga in smrad, ki sta tu ostala še iz zadnjega monsunskega obdobja. Turist lahko doživi pravi kulturni šok, saj ne pričakuje, da bo našel toliko revščine.

Televizijski dokumentarci sicer dobro prikažejo razmere, a te ne pripravijo na smrad. Ko se spotikaš ob odprti kanalizaciji in med stisnjenimi kolibami - v najtemnejših uličicah so hiše samo kakih 15 centimetrov oddaljene druga od druge - si lahko v nekaj sekundah ogledaš štiri generacije prebivalcev sluma, ki se ukvarjajo z vsakdanjimi opravili.

Mimo steče gol deček, ki ima glavo iznakaženo z dvema velikima bulama. Očitno nor moški se spotakne in prevrne v blato velikansko vrečo, polno plastičnih odpadkov, pripravljenih za recikliranje. Ženska v zelenem sariju si v veži umiva lase. Deklici v brezhibno čistih šolskih uniformah in z rdečima trakovoma v laseh si utirata pot v šolo. Na redki krpici gole zemlje skupinica moških s teniško žogico igra kriket. Še pred filmom Revni milijonar so postajali ogledi indijskih slumov čedalje bolj priljubljeni med obiskovalci, ki so hoteli videli kaj bolj realističnega, kot so plaže v Goi, starodavne utrdbe v Mughalu in rezervati s tigri. Reality Tours Travel, majhna agencija, ki sta jo ustanovila Anglež Chris Way, ki so ga navdihnili ogledi favel v Riu de Janeiru, in turistični vodnik Krišna Pudžari, je bila prva, ki je v Dharavi pripeljala turiste.

Agencija Reality Tours nima visokih cen. Večina njenih strank so namreč popotniki z nahrbtnikom. Le od časa do časa razkošje hotela Taj Mahal Palace, kjer prenočevanje stane 500 dolarjev, zapusti gost, željan pustolovščin, in se pridruži obiskovalcem sluma.

Turizem v slumih, ki se je začel v politično ozaveščenih turističnih krajih, na primer v Južni Afriki in Latinski Ameriki, je leta 2003 spodbudila uspešnica Gregoryja Davida Robertsa z naslovom Shantaram, ki opisuje življenje v kriminalnem podzemlju Mumbaja. Roberts je živel v manjšem slumu Colaba. Mumbaj pa ima veliko slumov, kakih 2000. Dve tretjini 15-milijonskega mesta živi v takšnih ilegalnih, neuradnih ali napol uradnih naseljih.

Če je Mumbaj svetovna prestolnica slumov, je Dharavi najgosteje naseljen mumbajski slum. Približno milijon prebivalcev je nagnetenih na površini 1,75 kvadratnega kilometra, v trikotniku, stisnjenem med osrednjo in zahodno železniško progo.

Bojite se lahko le, da boste videli preveč

Vodnik Krišna Pudžari, ki se je v Mumbaj pred petnajstimi leti preselil z majhnega posestva v Karnataki, se spomni dveh vprašanj, na kateri je moral znati odgovoriti v šoli. Prvo je bilo, katero od sedmih čudes sveta je v Indiji. Odgovor: Tadž Mahal. Drugo je spraševalo po imenu »najbolj umazanega odprtega prostora v Aziji«. Odgovor: Dharavi, kraj »umazane privlačnosti«, nekoč razvpit zaradi kriminalnih tolp.

V Dharaviju z vsem njegovim življenjem in občasnimi smrtmi se ni bati, da ne bi videli česa zanimivega. Bojite se lahko le, da boste videli preveč. Morebiti celo, da boste obtoženi voajerizma in nezdravega zanimanja za bedo, ki je zahodnjaki verjetno nikoli ne bomo občutili. Zato Agencija Reality na svojih vodenih izletih ne dovoli fotografiranja, poleg tega pa 80 odstotkov dobička, ki ga zasluži z izleti v slume, podari lokalnim dobrodelnim organizacijam.

Ko se potikaš po slumu, hitro spoznaš, da so prebivalci Dharavija preveč zaposleni, da bi se kaj prida zmenili za turiste. V njem je približno 10.000 majhnih podjetij, na primer lončarskih delavnic, tovarn oblačil, strojarn kož in obratov za recikliranje. Na leto ustvari 665 milijonov dolarjev BDP. Samo usnjarska industrija zaposluje 40.000 ljudi.

Pred dharavijskimi reciklažnimi obrati ni varen noben plastični zamašek, noben kos odpadne kovine in noben košček starega električnega kabla. Stroji s hreščečim hrupom razkosavajo stara plastična ohišja računalnikov, potem pa jih raztalijo in stisnejo v brikete. Strehe so večinoma prekrite z večbarvnimi plastmi opranih kosov plastike, ki se sušijo v monsunskem vetriču.

Za kolibo v slumu od 11 do 62 evrov na mesec

Dharavijsko podjetništvo pa nima na sebi nič romantičnega niti do okolja prijaznega. Delovne razmere so dickensovske in grozljivo nevarne. Delavci ne nosijo nobene zaščitne opreme, zrak in voda sta onesnažena z industrijskimi in človeškimi odpadki.

A pretiravali o grozotah sluma le ne gre. Njegovi prebivalci si prizadevajo, da bi bile njihove kolibe in hiše kar se da čiste. Imajo elektriko (nekateri celo legalno in je ne kradejo), tri ure na dan jim je na voljo tudi tekoča voda. Nekateri stanovalci kolib imajo televizijo, mnogi prenosne telefone.

Po merilih podeželske Indije Dharavi ni zelo reven in kot veliko slumov se hitro razvija v več sosesk, ki se med seboj ločujejo po premoženju prebivalcev in razredih. Najem kolibe stane od 700 do 4000 rupij (od 11 do 62 evrov) na mesec. Približno tretjina prebivalcev so Tamili z juga, druga tretjina je iz države Maharaštre iz okolice Mumbaja, preostali pa so z revnega indijskega severa in iz drugih delov države.

Prebivalci sluma, v katerem mrgoli ljudi, obiskovalce sprejemajo ali pa so do njih brezbrižni, saj so Indijci navajeni ljudskih množic. V njem se obiskovalci lahko počutijo varne. Obisk turistom vsekakor odpre oči; spoznajo namreč, kako lepo in udobno sami živijo. Dharavi nikogar ne pusti ravnodušnega. Naj se po vrnitvi v hotel oprha, kolikorkrat hoče, vonja po slumu ne bo nikoli pozabil.

Več: www.realitytoursandtravel.com

Iz priloge Trip sredine tiskane izdaje Dela