Dijaki z gledališčem spoznavajo svoje talente

V dveh večerih ta teden se je na odru jeseniškega gledališča zvrstilo sedem predstav dijakov in ena predstava profesorjev.

Objavljeno
02. marec 2018 11.40
Blaž Račič
Blaž Račič
Oder Gledališča Toneta Čufarja so pred dnevi zasedli jeseniški gimnazijci, ki so sedmo leto zapored pripravili dramski festival. Z njim so odgovorili na očitke, da mladi sami ne znajo veliko narediti, in hkrati zapolnili mrtvilo na gimnaziji, je poudarila mentorica Marija Palovšnik.

»Poskusili smo,« je preprosto dejala Marija Palovšnik, profesorica slovenskega jezika na Gimnaziji Jesenice. Prvo leto je bilo zanimanja mladih, da bi ustvarili lastno predstavo, malo. V zadnjem času pa se je udeležba skupin na festivalu vsako leto povečala. Festival se je že dobro prijel, zato letos sodelujejo vsi oddelki v drugem in tretjem letniku, to je skupaj sedem razredov, med katerimi so tudi dijaki športnega oddelka. Dijaki prvih letnikov za zdaj zanimanja za dramski festival niso pokazali, medtem ko se tisti iz četrtega letnika bolj posvečajo pripravam na maturo.

Preden se shladi

Zdaj so na gimnaziji z udeležbo na festivalu zelo zadovoljni. Palovšnikova ne ve, kaj je tisto, zaradi česar se je festival med mladimi tako dobro prijel. A dijaki pravijo, da se med pripravami naučijo veliko novega, lahko se bolje spoznajo med seboj, prepoznajo svoje skrite talente in se – zabavajo.

Mladi se na dramski festival pripravljajo povsem sami, vnaprej je določena le tematika. Tako morajo sami razdeliti vloge na odru in v zakulisju, od izdelave scenarija, glasbe in scene do kostumov in režije. Marija Palovšnik ugotavlja, da dijaki od decembra do februarja, ko je čas za pripravo predstav, pravzaprav živijo za festival, ki bo letos v znamenju kriminalk.

Dijaki 3. b-razreda jeseniške gimnazije so zasnovali kriminalko, za katero so se pripravljali na odru kulturnega doma v Ribnem pri Bledu. Tam smo jih tudi obiskali in si ogledali, ko so pripravljali kriminalko Preden se shladi, pri kateri so sledili predlogi ameriškega avtorja Briana D. Taylorja in njegovega dela The murder mystery at the murder mystery (Skrivnost umora v skrivnost umora). Gre za igro v igri, so pojasnili dijaki. Za predstavo so uporabili polovico besedila igre ameriškega avtorja, jo predelali in dopolnili s svojimi idejami, kot pravi Zala Tamše, med vajami pa so scenarij še dopolnjevali in nadgrajevali.

Podobno so tudi dijaki drugih oddelkov svoje predstave za dramski festival pilili na odrih okoliških kulturnih domovih, denimo na Koroški Beli in na Breznici.

Za dodatno oceno iz fizike

Dijaki 3. b-oddelka so na lanskem festivalu (tedaj kot dijaki drugega letnika) s predstavo Alpska idila pobrali več nagrad, zato so njihova letošnja pričakovanja še precej večja, pravi dijakinja Ivana Tušak, režiserka predstave Preden se shladi. Za udeležbo na festivalu so se odločili, ker so umetniški razred in imajo plesalce, glasbenike, pravi Tuškova, ki rada pleše, poje, veliko ji pomeni tudi igra. Ker imajo vsak po nekaj umetniške žilice, se lahko hitro vživijo v predstavo. Pomembnejših gledaliških izkušenj niso imeli, čeprav si občasno s starši ali s šolo ogledajo kakšno gledališko predstavo, v mlajših letih so nekateri obiskovali gledališke matineje. Tuškova je v mlajših letih pridobila veselje do gledališča, zdaj pa razmišlja tudi o tem, da bi v prihodnosti morda kdaj delala v gledališču ali v kakšni podobni dejavnosti.

Ko stopijo na oder, je drugače, kot če so v gledališču le kot gledalci, saj je treba vlogo začutiti, je ugotavljala dijakinja Zala Tamše, ki na ta način gledališče spoznava še z druge plati. Da jim je profesor fizike, ki podpira festival in tudi sam nastopa v predstavi profesorjev, ponudil možnost, da z udeležbo na dramskem festivalu nadomestijo dodatno oceno iz fizike, je bila zgolj dodatna spodbuda za sodelovanje na festivalu, ni pa bila odločilna, je dodala.

Že v prvem letniku so razmišljali o udeležbi na festivalu, vendar se tedaj v razredu še niso ujeli. Lani so se ob pripravi igre bolje spoznali, tako da zdaj že vedo, komu ustreza katera vloga, je dejala dijakinja Ana Gomilar. Ker so majhen razred z le 19 dijaki, se dijaki v razredu med seboj dobro povezani. Dijaki so si različni in se tudi med igro srečujejo z različnimi vlogami, s čimer se dodatno spoznavajo. Hkrati jih gledališče spodbuja, da se bolj povežejo, pravi Ivana Tušek.

Brez pomoči profesorjev

Njena sošolka Manca Povšin meni, da so priprave za sodelovanje na festivalu tudi nekakšen timbilding, ki jih poveže med seboj. Tako tudi pridobijo veščine, ki jih v šoli ne morejo pridobiti. Postavljeni so v različne situacije, pri čemer so prisiljeni iskati rešitve, sklepati kompromise. Ker predstavo v celoti pripravijo sami in brez pomoči profesorjev, nimajo prav nobene rešilne bilke za probleme in se morajo zato v celoti zanesti le nase. Tako razvijajo svoje sposobnosti in se učijo za življenje, ugotavlja Ivana Tušek, Zala Tamše pa dodaja, da dobijo boljši rezultat, če niso prisiljeni delati točno določene stvari. Luka Hodak jo je dopolnil z ugotovitvijo, da je lepo, da poleg šole delajo še kaj drugega, saj si bodo dijaška leta lahko zapomnili tudi po sodelovanju v gledaliških predstavah. Na vajah je zelo sproščeno razpoloženje, veliko se smejijo, ker jih nihče v nič ne sili, imajo več svobode, vendar morajo pri tem sami razmišljati in so odvisni le od sebe. Dijakom več pomeni, ko nekaj naredijo sami in jim drugi ne pomagajo, razmišlja Manca Povšin.

Profesorji s Kronanin norcem

Poleg skupin dijakov na festivalu tradicionalno sodelujejo tudi profesorji in tako kot dijaki na oder postavijo predstavo, ki jo v celoti pripravijo sami. Na letošnjem festivalu so tako na oder postavili predstavo na podlagi radijske igre z naslovom Kronan norec Milana Jesiha.

Ravnateljica Gimnazije Jesenice Lidija Dornig je na festival zelo ponosna, saj pravi, da na nekaterih drugih gimnazijah prav tako želijo mlade spodbuditi za udejstvovanje na gledaliških odrih, pa jim to ne uspeva. Vzroka za to ne pozna, a je zadovoljna, da mladi pridobivajo tudi neformalno znanje, veščine in izkušnje, ki jim bodo lahko koristile v življenju, zadovoljna je tudi zato, ker mladi za nekaj časa odložijo mobilni telefon in se morajo le pogovarjati. »Bistveno pa je, da dijaki razvijajo veščine na področjih, na katerih so močni,« pravi ravnateljica, saj dijaki tudi tako nadgradijo svoje delo in pridobivajo samopodobo.