Dillinger je mrtev

Državni sovražniki (Public Enemies)
ZDA, 2009, 140 min.
režija Michael Mann

Michael Mann kot kaže ni imel nikakršnega namena posneti biografski film o Johnu Dillingerju, notoričnemu gangsterju, ki je v času depresije ropal banke ameriškega srednjega zahoda, ustrahoval ljudstvo, postal pop zvezdnik, se norčeval iz policije ter posredno pomagal ustanoviti in proračunsko okrepiti zvezni preiskovalni biro J. Edgarja Hooverja, mogočneža, ki bo Ameriko ustrahoval precej dlje kot "amaterski" Dillinger, kakor Mann šarmantnega in nasilnega gangsterja oriše v nekem prizoru.

Državni sovražniki so kot film o Dillingerju razmeroma nezanimivi, fragmentirani in nikoli zadosti angažirani, tipično delo, ki junaka malce romantizira in malce mitizira, mu v usta položi par ponarodelih fraz ("Sem John Dillinger, ropam banke") ter vse skupaj konča pred ikonskim čikaškim kinom Biograph. Michaela Manna po običaju bolj kot zgodba zanima dobro postavljena mizanscena in režijska eksekucija (akcijskega) prizora. V tem je bil od nekdaj glavni, čeprav se zdi, da mu tokrat narava predloge ("biografija") zaradi notranje logike onemogoča popolno izpeljevanje vizualnih rešitev. Tako nam ostanejo fragmenti, s čimer ne mislim prizorov hitrih, slabi dve minuti trajajočih ropov, po katerih je Dillinger slovel in so temu primerno posneti v antioperatičnem slogu, ali sijajne, suspenzivne scene pred semaforjem, temveč Mannove očitno ne dovolj izsanjane akcijske prizore, ki bi bile v filmu drugačnega tipa raztegnjene do skrajnosti in posledično učinkovitejše. Prizor v obračunu pred gozdno kočo je ilustrativen primer "kastiranega Manna", prekratek, nezadostno mitomanski, kot bi ga režiral Don Siegel, zagovornik trše šole žanra in snemanja nasilja v obliki kratkih izbruhov, kakor se odvijajo v resničnosti.
Pač pa so Državni sovražniki znova pokazali, da je Mann eden redkih cineastov, ki razumejo digitalni medij in vedo, kaj z njim početi oziroma kako ga koristno uporabiti. Naj se sliši banalno in nepomembno, toda Mann se je dokončno utrdil kot najboljši režiser nočnih prizorov; teh je v Sovražnikih veliko premalo, a tisti, ki so, nam dovolj zgovorno demonstrirajo Mannov smisel za ekspresivnost chiaroscura in stroboskopskega efekta, ki ga povzročajo denimo rafali v tridesetih letih popularnega tommy guna.

Državni sovražniki so talec konvencij biografske drame (podobno kot Mannov Ali), treba je pač upoštevati določene zakonitosti in pravila, te pa praviloma upočasnjujejo in razbijajo enotnost dogajanja, kar pri Mannu in njegovem fluidnem slogu ne učinkuje najbolje. Povrh vsega je "biografski" element veliko bolj prepričljiv v zvezi s Hooverjem in njegovo željo po zveznem nadzoru kriminala, uporabi nepriljubljenih metod (mučenje, prisluškovanje...) in obvladovanju medijev, skratka kot sociološki pogled na Ameriko, njene (anti)junake in bolj ali manj ironične usode. V tem smislu je Mannov film vendarle drugačen od drugih Dillingerjevih filmskih biografij, pokaže namreč, da sta gangsterja kot mnoge druge romantike povozila čas in nezmožnost prilagajanju novim razmeram, čemur danes rečemo organizirani kriminal. Medtem ko se je Dillinger izpostavljal, izvajal tvegane in komaj profitabilne rope, širil bazo oboževalcev in se posledično skrival v beznicah, je pametnejša konkurenca služila gore denarja za pisalno mizo, daleč od oči medijev in javnosti. Rodil se je "nevidni" kriminal belih ovratnikov, ki živi še danes, medtem ko imajo sloviti bančni roparji lepe, neštetokrat vandalizirane nagrobnike. Kaj hočemo, cena slave.

Iz torkove tiskane izdaje Dela