Tiskane izdaje
Ostermeierjeva slava ni prišla nenadoma in tudi navdušenje nad njegovim delom ni nedeljeno. Nekateri še danes ne morejo pozabiti njegovega »izbruha« v berlinskem gledališču Baracke, s katerim je prerodil nemški teater, značilno uprizoritev iz tega obdobja, Shopping and Fucking Marka Ravenhilla (1998), pa smo lahko videli tudi na gostovanju v Cankarjevem domu.
Uprizoritev ni izzvala enotnih odzivov, mnogim divja, nevrotična, še več, odbijajoče živčna igralska izvedba, večinoma (iz)kričana, kakor bi hotela glas iztrgati iz telesa, telo pa iz (kritično reflektiranega) manipulativnega kapitalističnega sveta, ni bila blizu, med občinstvom je bilo slišati celo glasno negodovanje. Ostermeier v »baraki« ni prizanesel nikomur, ne gledalcem, ne igralcem, ne besedilu, ne gledališki (režijski) formi, uprizoritev je bila bolj kakor zgolj sunek »v fris« udarec v simbolno korporativistično telo celotnega gledališkega dispozitiva, prekinitev s staro in definicija nove inavgurativne točke, žgoče in polemične, nesentimentalne in kljub nelagodju suverene.
Od realizma do metafizike
Sledila je nujna umiritev in – za nekatere – razočaranje. Ostermeierjev gestus, ki je bil do trenutka, ko je s prijatelji in sodelavci prevzel Schaubühne, usmerjen v samo uprizoritev, njeno nedeljeno (in nedeljivo) energijo, se je distribuiral po različnih »nosilcih«: zdaj je postal »pozitiven« vodja velike gledališke hiše, v kateri je z odločno gesto prekinil s skoraj nedotakljivo »steinovsko« tradicijo in začel praktično »iz nič«, ob organizacijskih (in kadrovskih oziroma zasedbenih) posegih je temeljito prenovil repertoar (in postal v povezavi z drugimi iniciativami, povezanimi z novo dramsko produkcijo, eden poglavitnih repertoarnih usmerjevalcev v Evropi), posameznim uprizoritvam pa dal prostor, ki so ga potrebovale.
Njegova režijska pisava (kolikor jo pač poznamo) je postala manj predvidljiva kot v mladostnem obdobju in, kot rečeno, za mnoge tudi manj zanimiva, zato pa nedvomno vselej analitično premišljena, formalno odločna, idejno izostrena. To je na mikronivoju praviloma realistično zasnovana režija, z natančno plasiranim dialogom, ostrim karakternim izrisom, pregledno narativno mrežo (na primer v njegovi postavitvi Dantonove smrti, 2001). Ko pa bližnji pogled oddaljimo, svet s te »višine« nenadoma ni več do konca obvladljiv, človekov eksistencialni zagon trči ob prepreko, ki ni zgolj družbena ali politična, temveč v nekem ne povsem določljivem smislu metafizična. Tako so že na primer štiri osebe iz Skomin po Sarah Kane (2000) postavljene vsaka na svoj »otok«, med njimi pa zija globok prepad. Otok je sicer estetiziran, »lep«, v resnici pa onemogoča komunikacijo med različnimi segmenti ene osebnosti oziroma zastopniki različnih eksistencialnih »interesov«, uprizorjenih v tej pretresljivi drami.
Disciplina in imaginacija, izvirajoči na videz vsaka iz svojega analitično-kreativnega »bazena«, v resnici pa v nenehnem dinamičnem razmerju, sta nemara najboljši oznaki Ostermeierjeve režije. V posamezni predstavi nista vselej zastopani v enaki meri, v njegovem opusu pa se nedvomno prepletata.
Tudi značilen ostermeierjevski sarkazem, očiten v njegovem zgodnjem obdobju (torej še ne gnev ali gnus in ne več afektivna kritika ali ironija), je začel dobivati nianse in slogovne variacije.
Njegov Supermarket avtorice Biljane Srbljanović (2001) je tako politična satira (še prej pa drama emigranta), kombinirana z elementi gledališča absurda in novodobnimi muzikalnimi vložki ter parodičnimi intermezzi na popularne medijske teme. Ostermeierjev teater ni nikdar lahkoten, kar pa ne pomeni, da ni tudi humoren ali fizično virtuozen. Na »disciplinirano« stran njegovih režij bi lahko postavili Ibsenov ciklus (ob Borkmanu še Noro (2002), Stavbenika Solnessa (2004) in Heddo Gabler (2005)), na prvi pogled »urejene« režije klasičnih del evropske moderne drame, vendar z močno interno angažiranostjo, v globino celo nepomirljivo razklane. Večinoma mlada zasedba (vsaj v Nori in Heddi) se po eni strani »vživlja« v svet, ki primarno (niti v historičnem niti v družbenem smislu) ni njihov, hkrati pa to postaja oziroma oni sami postajajo predstavniki nekega v osnovi nestabilnega, manipulativnega, iluzornega sveta, v katerem, v bližnjem boju vsakega z vsakim, svojo prvotno distanco kmalu in zanesljivo izgubijo. Vse to se dogaja v glamuroznem, visokem srednjeslojnem, na prvi pogled sistematično urejenem svetu, ki pred gledalčevimi očmi počasi neusmiljeno propada.
Na »imaginativno« stran postavimo njegovo režijo Hamleta (2008), ponovno divjo, surovo, avtorsko dopisano, »mladostno« uprizoritev na znano temo, z vrsto interpretacijskih inovacij, hkrati pa tudi izvedbeno polno, celo preobloženo, čeprav vseskozi duhovito in inspirativno. Thomas Ostermeier je, skratka, režiser, ki nenehno misli gledališče, pogosto zunaj okvirov, in prav to zahteva tudi od gledalca. Pred nami je priložnost, da ga preverimo v živo.
John Gabriel Borkman v režiji Thomasa Ostermeierja - napovednik (v nemškem jeziku)
Shopping and Fucking Mark Ravenhill - napovednik
Hamlet - v režiji Thomasa Ostermeierja
