Dobri duh s harmoniko

Harmonika je bila v Sloveniji dolgo časa stigmatiziran inštrument. Je še vedno tako?

Še zdaleč ne več. A še vedno naletimo na začudenje ljudi nad tem, da se na harmoniko lahko igra še kaj drugega kot ljudska oziroma bolje - narodnozabavna glasba, s katero se je v preteklosti brez ostanka enačila, za nekatere sicer v pozitivnem, za druge pa v negativnem smislu. V negativnem smislu je bilo to enačenje enako ali vsaj blizu stigmatizaciji, pa naj je šlo za rockerje ali klasike. Kakor da bi imeli opraviti z dvema blokoma, na eni strani mestno urbano »popularno« in »visoko« kulturo, na drugi pa podeželsko, ruralno »ljudsko popularno« kulturo.

Karte so se v zadnjem desetletju temeljito premešale tudi pri nas - pomislimo samo na slovenski frajtonarski turbo narodnozabavno glasbo na tehno podlagi. Ikona harmonike se je postopoma, a občutno otresla izvornih »prisilnih predstav«, ko je domača glasbena scena začela spoznavati drugačno prakticiranje harmonike na zelo različnih področjih mednarodne glasbene produkcije.

Kdaj pa se je to začelo?

Za začetek tega procesa lahko vzamemo Astorja Piazzolo in tango nuevo v 70. letih prejšnjega stoletja, močan pospešek in kvantitavni prelom pa mu je dal pojav svetovne glasbe v 80. in 90. letih. Takrat je postalo jasno, da je harmonika prisotna v ljudskih, tudi urbanih popularnih glasbah vseh kontinentov. Za pikanterije je istočasno skrbel sicer manj množičen, a dolgoročno vpliven sektor eksperimentalnih, jazzovskih in sodobnoglasbenih harmonikarjev in harmonikaric (avtorjev in izvajalcev), ki je prečil žanrske in siceršnje meje glasbenih zvrsti in načinov produkcije.

V zamaknjenih interakcijah s temi tokovi je pri nas harmoniko kot univerzalen inštrument uveljavila mlajša, tudi akademsko ali drugače šolana generacije harmonikarjev in - žal veliko manj - harmonikaric, ki so z izvajalsko in avtorsko rabo harmonike začeli vse bolj pogosto in množično razveseljevati tukajšnjo koncertno in medijsko javnost na različnih področjih glasbenega izraza. Tako da se mi včasih zdi, da je danes harmonika - podobno kot drugje - pri nas postala skorajda trend, da ne rečem fetiš, ki je zamenjal včerajšnjo stigmo.

Bili ste eden prvih drugačnih harmonikarjev pri nas. S harmoniko ste orali ledino drugačnosti. S kolikšno mero to še vedno počnete?

Na to vprašanje bi sicer bolj merodajno lahko odgovorila glasbena kritika in publika. In če citiram enega od kritikov v zvezi s harmoniko: »Ne obstajajo bolj ali manj inovativni inštrumenti, ampak samo bolj ali manj inovativni glasbeniki.« Stalnica mojega kompozicijskega prinicipa je iskanje robov in preizkušanje, da ne rečem prestopanje meja in razmejitev med različnimi glasbenimi zvrstmi in plastmi znotraj glasbe, kakor tudi med glasbo in njej (domnevno) zunanjimi pogoji vsakokratne eksistence.

V principu si zastavljam določena vprašanja, pri čemer odgovori nanje pogosto vodijo k novim vprašanjem. Na primer - kakšno je razmerje med plesno in koncertno glasbo? Kako v kompoziciji artikulirati razliko ali nasprotje med osredotočenostjo, kognitivnostjo, kontemplativnostjo... koncertnega poslušanja in telesno gibalnostjo (družabnega) plesanja, ki ga, v nasprotju z »normo tišine« koncertne, spremlja in prepleta tudi »hrup« govorice, čvekanja, komunikacije med klubsko plesnim občinstvom? Kaj pričakuje (vnaprej) publika, javnost, kritika ... od določene glasbene formacije, od določene instrumentacije, tudi od harmonike? Kako ravna glasbenik v odnosu do teh pričakovanj?

Artikulacija teh in vrste drugih razmerij v vsakokrat specifični skladbi ne izhaja iz nič, konec koncev se v teh razmerjih zapleta in prepleta zgodovina klasične, moderne, tradicionalne, postmoderne... glasbe, umetnosti, kulture v množici aktualnih modalitet. Iz tega principa vsaj deloma izhaja poliritmija, pa tudi tista značilnost moje glasbe, ki jo je eden od kritikov poimenoval »cinematična narativnost«. Skratka: kino (film, gibljiva podoba) in pripoved (zgodba), spet dve dimenziji, katerih način artikulacije s »čistim« glasbenim principom ni samoumeven. Morda je prav preizpraševanje samoumevnosti tisto, kar je danes v moji glasbi drugačno? Odgovor na vprašanje drugačnosti ponavadi pride za nazaj, tako da je njeno aktualno merjenje vedno na preizkušnji vsakokrat vladajočih meril, po katerih je dostopna javnosti in njenem »razumevanju«.

Odkod sploh navdušenje za harmoniko?

Moja otroška pot do harmonike je vodila naravnost iz obsesije z orgelsko glasbo, tako sakralno kot posvetno. Bila je nekakšna sociokulturna bližnjica do praktične možnosti produkcije zvokov, ki so bili blizu orgelskim, obenem pa je harmonika mobilna (prenosljiva) in, podobno kot orgle, nekakšen orkester v malem (tudi po zaslugi registrov). S to lastnostjo inštrumenta sem lahko povezoval tudi mojo izkušnjo s takimenovano »resno« komorno in orkestrsko glasbo.

V začetnem mladostniškem obdobju srečanja z rockom, jazzom, bluesom... v zgodnjih 70. letih sem harmoniko za kratek čas zamenjal z orglicami, ki so sicer še bolj mobilne od harmonike. A samo zato, da bi se spet vrnil k njej, tokrat v novem oziroma drugačnem kontekstu rocka, ki je bil sredi 70. let mnogo širši in notranje raznovrstnejši od današnjega. V njem je bila harmonika tudi s svojo vizualnostjo nekakšna čudakinja, če že ne tujka med prevladujočimi kitarami, basi, bobni, saksofoni, električnimi orglami...

Ta moment je odpiral nov kreativni prostor zvočnosti, pa tudi fuzijam in kombinacijam rock, jazz... glasbe z drugimi zvrstmi, v katerih se harmonika lahko počuti domače tako doma kot na tujem.

Sodelujete v številnih glasbenih projektih, vendar pa sta Accordion Tribe in The Madleys nekako najbolj odmevna. Koliko se kot avtor in izvajalec znajdete v kombinaciji z drugimi, tudi tujimi, glasbeniki.

Včasih tako, da si moram, kakor je rekel pokojni Tito, »zavezati čevelj z glisto«. Vendar pa so moje domače in mednarodne izkušnje v veliki večini pozitivne, predvsem zato, ker gre - ob ad hoc projektnih sodelovanjih - predvsem za ne preštevilna in hkrati za trajnejša sodelovanja, v katerih se lahko s sodelavci dobro spoznamo tako v svojih avtorskih kot izvajalskih kapacitetah in usmeritvah. V minulih nekaj več kot desetih letih velja to predvsem za obe zasedbi, mednarodno Accordion Tribe in domačo The Madleys, pa tudi za npr. duet z dunajskim harmonikarjem Ottom Lechnerjem.

Za The Madleys je po drugi strani značilno tudi to, da se od začetka njenega delovanja zasedba postopoma in periodično spreminja – personalno, instrumentacijsko – in z igranjem v različnih podgrupacijah njenih vsakokrat aktualnih zasedb. To mi omogoča, verjamem pa, da tudi drugim, da spoznavamo in preizkušamo dani glasbeni material v različnih personalnih in instrumentalnih modalitetah, od dueta ali tria do seksteta, čemur se včasih pridružijo tudi gostujoči glasbeniki in glasbenice.

Projekt, ki ga boste predstavili v Cankarjevem domu je v celoti vaše avtorsko delo. V čem je njegova posebnost?

Nastop v klubu Cankarjevega doma je nekakšen etapni sklep mojega polpreteklega in aktualnega avtorskega in izvajalskega glasbenega delovanja. Z The Madleys sekstetom bomo po eni strani predstavili glasbo z mojega novega albuma Dobri duh iz zelenega gozda, ki je junija letos izšel v Švici pri založbi Bergtöne.

Album je na koncertu na festivalu Alpentöne v Švici leta 2007 v živo posnel 11-članski orkester, ki so ga poleg The Madleys sestavljali še kvintet mlajših švicarskih glasbenic in glasbenikov Raemschfaedra (regrat po vališko) ter kanadska eufonistka Shirley A. Hofmann. Aktualna izvedba teh skladb z The Madleys ohranja njihovo kompozicijsko specifičnost in orkestralno kompleksnost, obenem pa širi aktualni prostor individualni in kolektivni improvizaciji med njimi in znotraj njih.

S tem delom programa se prepletajo skladbe, ki so nastale v zadnjem letu dni, kot so Nerodnjak in No logo, no name, ki jo bomo izvedli prvič. Program vpelje svobodna kolektivna improvizacija na elektronsko priredbo pritrkovanja Komu zvoni drugič?, ki sva jo pred časom naredila z Aldom Ivančićem, zaključi pa se s songom Petelinje, za katerega sem napisal besedilo in glasbo za gledališko predstavo Marko Bulca Slovenec Slovenca gor postavi, ki je nastala v koprodukciji Maske & SNG Drama leta 2008.