Tiskane izdaje
Berlin – Na berlinskem filmskem festivalu se predstavlja še en film, ki ne sega prav daleč nazaj, v čas med letoma 1968 in 1992, in ne gre za ZDA, pač pa za Afriko. Za Južnoafrško republiko v času, ko jo je pretresal boj zoper režim apartheida, osrednja osebnost odpora pa je bil Nelson Mandela, kasnejši Nobelov nagrajenec za mir. Toda osrednja osebnost filma Adijo, bafana (Goodbye Bafana) ni Mandela, pač pa »neki« James Gregory, resnična oseba, ki je bil najprej Mandelov stražar, potem pa njegov prijatelj.
Seveda je takšen zastavek dovolj, da takoj pomislimo na težko humanistično sentimentalko o tem, kako je belec vzljubil črnca. Vendar je stvar dokaj užitna, zahvaljujoč Billeju Augustu, režiserju švedskega rodu, ki je leta 1989 dobil tujejezičnega oskarja (za film Pele osvajalec), potem pa smo si ga zapomnili vsaj še po Hiši duhov (1993). August uspešno lovi mejo med resnično intrigantsko zgodbo angleškega paznika in političnim razsvetljevanjem, kako je delovalo Afriško nacionalno gibanje, ki ga je iz sedemindvajsetletnega zapora vodil Mandela.
Zgodba o Jamesu Gregoryju pripoveduje o tem, da je tudi neizobraženi Anglež (ki pa je imel to srečo, da je odraščal v Južni Afriki, se spoprijateljil s črnskim dečkom, ki se mu reče bafana, in se naučil njihovega jezika; zato je tudi dobil tako »ugledno« službo, na svojo in ženino srečo) lahko razumel, da je apartheid krivična ureditev, ki temelji na rasizmu. Tako je Gregory (igra ga Joseph Fiennes) najprej skrivni Mandelov simpatizer, kasneje zaupnik in nazadnje, ko osvobodilno gibanje zmaga, njegov oproda. Mandela (Dennis Haysbert) je bil seveda dovolj močna osebnost, da bi zapor na otoku Robben preživel tudi brez Gregoryja, toda njegova zgodba ponuja filmu lepo priložnost, da pokaže, kako strašno so južnoafriški belci, podprti z Angleži, sovražili črnce in kako so se hkrati bali njihovega napredujočega upora. Košček zgodovine, ki je pravkar minil (Mandela je še živ!), in vendar je skoraj pozabljen.
Več o tem si preberite v tiskanem Delu.
