Dolga pot kodeksa iz jame v Egiptu do učenjakov

Judež Iškarijot je eden najbolj osovraženih likov v zgodovini. Znan je bil kot tisti izmed dvanajstih apostolov, ki je za 30 srebrnikov izdal Jezusa Kristusa s poljubom. Njegovo ime je postalo sopomenka za prevaro in podlost. Restavracija kodeksa, ki so ga v sedemdesetih letih bolj ali manj po naključju našli v Egiptu in ga je pred meseci učenjakom uspelo obnoviti in prevesti, pa je izdajalca postavila v vlogo junaka. O Evangeliju po Judi, katerega odkritje se zdi nekaterim izjemne vrednosti, drugim pa prav nič posebnega in le komercialni pomp, so pri družbi National Geographic posneli skoraj dveurni dokumentarni film.

Neki kmet je – predvidevajo, da približno 150 kilometrov južno od Kaira – leta 1978 brskal po jamah, v katerih so nekdaj pokopavali žrtve. Nadejal se je, da bo našel kar koli vrednega, predvsem zlato ali nakit. Naletel je na kamniti zaboj, v katerem je bil kodeks z usnjenimi platnicami. Ni vedel, kaj ima v rokah, vedel pa je, da v Kairu dobro plačujejo za stare knjige.

Koliko je iztržil za najdbo, ni znano, saj so se za njim izgubile vse sledi. Ko so ga nekaj desetletij pozneje iskali strokovnjaki, ki so skušali ugotoviti pristnost kodeksa, so jim vsi potencialni najditelji, v strahu pred policijo in plenilci starin, dobesedno zapirali vrata. Od kmeta je 27 strani obsegajoči papirus prišel v roke egiptovskega trgovca s starinami, ki se je po nekaterih virih pisal Hana. Ta ga je kakopak skušal unovčiti, a mu ni šlo ravno gladko. Kodeks je med drugimi dragocenostmi, ki jih je hranil v svojem stanovanju, pokazal gospodični, ki se je predstavljala kot predstavnica premožneža, željnega nakupa starodavnih kipcev in dokumentov. Zato ji je dovolil, da je vse fotografirala in popisala. A mlada dama ni imela namena odpreti denarnico, temveč je z nekaj sodelavci ponoči vdrla v Hanovo stanovanje in ga oropala.

Kako in kdaj se je Hani uspelo znova dokopati do kodeksa, ni objavljeno. Z njim se je pojavil v Ženevi maja 1983 in tja povabil učenjake s treh univerz, da si ga ogledajo. Stephena Emmla, ki je bil takrat podiplomski študent in je delal v Rimu, danes pa je profesor koptskih študij na univerzi v Münstru, je neki kolega prosil, naj preveri dokumente, ki jih prodaja skrivnostni lastnik. V Švico je odpotoval še z dvema kolegoma. “Dal nam je pol ure časa, da si ogledamo vsebino treh škatel za čevlje. V njej so bili papirusi, dva grška in en v koptščini, zaviti v časopisni papir. Ni nam dovolil, da bi fotografirali ali si kaj zapisali. Ker je papirus razpadal, se ga nisem upal niti dotakniti,” se spominja Emmel. Ker je imel dovoljenje, da ponudi največ 10 milijonov tolarjev, Egipčan pa je zahteval 600 milijonov, kupčije kakopak nista sklenila. Med kosilom s pogajalci se je Emmel skril na stranišče in skušal zapisati vse, česar se je spomnil. V svojem poročilu je potem opozoril na črno prihodnost kodeksa, če ne bo prišel v roke strokovnjakov.

Oprati Judeževo ime

Hana, ki je po razburjenju strokovnjakov v Ženevi sklepal, da ima nekaj res posebnega, se je odpravil še v ZDA. Ker tudi tam ni našel kupca, je najel sef v podružnici Citibank v Hicksvillu na Long Islandu in pustil papirus, da se je v njem sušil, razpadal in spreminjal v prah. Celih 16 let. “Že dolgo se je šušljalo o tem dokumentu. Odločila sem se, da ga bom našla,” je dejala Frida Nussberger Tchacos, v Egiptu rojena Grkinja, ki je leta 2000 od Grka kupila kodeks za domnevno 300.000 tisoč dolarjev oziroma 60 milijonov tolarjev. Koliko natančno je odštela, noče razodeti. “Judež me je izbral, da bi mu oprala ime. Okoliščine so bile take, kot bi me prosil, naj nekaj storim zanj,” je zdaj čustvena trgovka s starinami. Znesek, ki ga je zaslužila s svojo dobrodelno misijo, je prav tako skrivnost.

“Kmalu potem, ko sem dokument pustila na univerzi Yale – ravno sem bila na poti na letališče – me je poklical profesor Robert Babock, eden od strokovnjakov za rokopise v tamkajšnji Beineckejevi knjižnici. Močno vznemirjen mi je rekel, da je to neverjetno gradivo in da gre po njegovem za evangelij Judeža Iškarijota. Šele takrat sem se zavedala, da imam v lasti nekaj legendarnega,” opisuje Frida Nussberger Tchacos. Kljub začetnemu navdušenju knjižnica na Yalu ni odkupila evangelija zaradi dvomov o izvoru. Potem ga je starinarka pustila pri Bruceu Ferriniju, trgovcu s starimi rokopisi, ki pa se ni izkazal za zanesljivega poslovnega partnerja. Z odvetnikovo pomočjo je dobila kodeks nazaj, Ferrinijevi znanci pa pravijo, da je trgovec premešal njegove strani. Februarja 2001 je prešel v last ustanove za starodavno umetnost Meceas v Baslu. Ta se je povezala z družbo National Geographic, da bi ga obnovili in poskrbeli za prevod.

Sanjsko mednarodno moštvo

Zbrali so "sanjsko moštvo" , kot so ga poimenovali, da je opravilo to delo. Pod vodstvom Švicarja Rodolpha Kasserja, ki sodi med največje poznavalce koptske civilizacije, so sodelovali sami priznani strokovnjaki na tem področju, med drugim Stephen Emmel, konservatorka Florence Darbre, specialist za koptsko civilizacijo Gregor Wurst z augsburške univerze in Marvin Meyer z univerze Chapman.

Eden od ključnih preizkusov, ali gre za izvirni kodeks, je bilo radiometrično datiranje. S to metodo so v centru za fiziko univerze Arizona dokazali starost dokumenta. Vzorec platnic in strani so zažgali, nato po so grafitne drobce dali v napravo, veliko kot soba. Po razkrajanju ogljika 14 so ugotovili, kdaj je bil papirus požet. To naj bi bilo med letoma 230 in 330 našega štetja, kar dokazuje, da dokument ni ponaredek.

Izbrane strani kodeksa so obdelali še s postopkom, imenovanim multispectral imaging (MSI) za ocenjevanje posegov v starodavne dokumente. Analizo MSI je v Švici opravil Gene A. Ware iz papirološkega laboratorija na univerzi Brighama Younga in ugotovil, da se je papirus, na katerega je bil zapisan kodeks, odzival na MSI podobno kot drugi starodavni papirusi. Značilnosti črnila se ujemajo s tistimi preostalih kovinskih črnil na železovi osnovi z nekaj ogljikove vsebnosti – primerno obdobju, iz katerega izvira kodeks. Sledov večkratnega prepisovanja ali večkratnih nanašanj črnila ni bilo.

“Vse boš presegel. Kajti žrtvoval boš človeka, ki je moje oblačilo,” je med glavnimi mislimi v evangeliju, katerega avtorstvo pripisujejo neortodoksnemu verovanju gnostikov, ki je bilo v prvih letih krščanstva zelo razširjeno, nato pa je izginilo. Koptski zapis je prevod iz grščine. O tem izvirniku, ki ga niso nikoli našli, domnevajo, da je bil napisan med letoma 100 in 180. Ko je Juda izročil Jezusa oblastem, je izpolnil zapoved svojega voditelja, ki ga je med drugim opozoril, da bo preklet.

V Nemčiji prepovedano ime Juda

Mnogi so prepričani, da so Jezusa križali samo zaradi Judeža Iškarijota. V Dantejevem peklu je bil obsojen na najgloblji del, kjer ga je Lucifer pojedel od glave navzdol. V Nemčiji je zakonsko prepovedano otroka poimenovati Juda. Ali bi bila zgodovina drugačna, če bi bil dokument splošno znan že prej, se ob tem odkritju sprašuje marsikdo. “Evangelij po Judi ni dokument o zgodovinski resnici, saj je nastal skoraj stoletje po dogodku, ampak ponuja interpretacijo,” je dejal prof. dr. Gregor Wurst, teolog in koptolog, med nedavnim obiskom v Ljubljani. Po njegovem gre evangelij jemati kot temelj za razmišljanje o liku zgodovinskega Judeža. “Ne potrebujemo evangelija, da ga popravimo,” je prepričan.

Dokumentarni film je naprodaj ob nakupu časopisa Delo. Za več informacij obiščite spletno stran, kjer lahko izveste tudi več o ponudbi za naročnike.