Tiskane izdaje
»Sem iz tipične družine afriških priseljencev: moj oče je bil izjemno izobražen, mama pa preprosta in srčna gospodinja, ki se je z največjim veseljem razdajala za moža in otroke,« piše Abd al Malik, rojen kot Régis Fayette Mikano, na prvih straneh avtobiografije z naslovom Qu'Allah bénisse la France (Naj Alah blagoslovi Francijo).
Brezskrbno v Kongu
Po dokaj brezskrbnem otroštvu, ki ga je deloma preživel tudi v domovini svojih staršev, Kongu, so njegovega očeta politična prerivanja v domači državi pognala v Francijo. Družina, ki jo je oče kmalu zapustil, se je naselila v blokovskem naselju Neuhof v Strasbourgu. Neizogibno je bilo, da so se med malim Régisom in njegovimi sosedi, pretežno priseljenci iz Maroka, Alžirije, Malija ..., stkale prijateljske vezi. Skupaj so uganjali marsikaj, ampak v Neuhofu to ni pomenilo navadnih potegavščin, ki si jih privoščijo 12- in 13-letniki, temveč so se fantje odpravljali v središče Strasbourga - »delat«. Najbrž ni naključje, da so s tem izrazom označevali krajo, turistom in meščanom premožnega videza so iztrgali kakšno torbico ali denarnico, z izkupičkom pa kupovali oblačila, ki jim jih starši ne bi mogli kupiti, in mehke droge. Abd al Malik pa je že takrat drugačen od njih: mamila je, kot piše, odklanjal, »delal« pa je samo ob koncu tedna in med počitnicami. Sicer se je prvenstveno posvečal učenju, bil je namreč vpisan na eno najuglednejših šol v Strasbourgu, nasvete karizmatičnih profesorjev, ki so ga spodbujali k branju, pa je rade volje upošteval.
Drobne tatvine
Z drobnimi tatvinami si je denar služil kar nekaj let, odkritosrčno popisuje v knjigi. Dogodek, ki ga je dokončno odvrnil od tega, spomin nanj pa še dolgo preganjal, se je pripetil nekega sobotnega popoldneva, ko sta se s prijateljem odločila izmakniti torbico neki starejši, lepo urejeni dami. Toda gospa je ni izpustila in prijatelj jo je, s torbico vred, še nekaj metrov vlekel po tleh. Abd al Malik je naslednje dni s strahom pregledoval časopisno črno kroniko, da bi zasledil, kaj se je zgodilo z gospo. Najbrž nič usodnega, kajti vestičke o njej ni našel. Vseeno pa je po tem incidentu nehal »delati«. Toda ker je občutil zmanjšanje zaslužka, sta se z nekim drugim prijateljem domislila novega posla: preprodajala sta hašiš, tiste čase v predmestju kar redko blago, ker je večina uživalcev drog že presedlala na trde.
Tudi to je Abd al Malik počasi opustil in se po bratovem zgledu namesto na brezplodna pohajkovanja po getu raje odpravil v tamkajšnjo džamijo. Med bradači, oblečenimi v tradicionalna muslimanska oblačila, se očitno ni počutil povsem domače, zato ni nehal iskati, »islam iz predmestij«, kot ga slabšalno poimenuje v knjigi, ni bil zanj, tisto pravo je odkril šele s sufijskim islamom, ki je bolj versko-filozofska usmeritev, v očeh nekaterih muslimanov, željnih odločnejšega posredovanja na tistih delih zemeljske oble, kjer so njihovi bratje v veri najbolj zatirani, pa celo heretična ločina. Sufizem je Adb al Malik prepoznal kot vero, pisano na kožo ljudem širokega duha, ki se jim ne ljubi nenehno razbijati glave s tem, kaj je halal in kaj haram, se pravi, kaj prerok Mohamed v Koranu prepoveduje in kaj je muslimanskim vernikom dovoljeno. Takrat je njegov brat s prijatelji ustanovil glasbeno skupino, v Francijo je z druge strani Atlantika pljusknil hiphop, Abda al Malika (ime, ki ga je prevzel takrat) je potegnilo v vrtinec in vse drugo je zgodovina.
»No, v Franciji sem res precej znan,« skromno potrdi v intervjuju po telefonu. Vezi z getom - ki mu je menda še vedno za inspiracijo - nikakor ni docela pretrgal, kajti »živim na razdalji Strasbourg-Pariz, moja mama pa še vedno stanuje v Neuhofu.« In prijateljski stiki? »Z nekaterimi se videvam, z drugimi pa ne,« odvrne Abd al Malik. Kratek, a pomenljiv odgovor: poglavje njegove knjige, v katerem govori o mladosti v getu, se konča s seznamom tovarišev, ki jih ni več med živimi. Pri vsakem od imen, vseh skupaj je kakšnih dvajset, je naveden vzrok smrti (prevelik odmerek mamil, prometna nesreča, samomor v zaporu, aids ...), poleg pa piše, da Abd al Malik to pisanje posveča njim v spomin.
»Položaj je v predmestjih še vedno skrb vzbujajoč, tako rekoč na robu prepada,« meni in doda, da so predmestni geti po njegovem kot sod smodnika, ki ga lahko vsak čas raznese.
»... težko, težko, res težko«
Spomnim se mame, ki nas je vzgajala sama, nas mulce zjutraj budila, poslušala radio in objokovala našo revščino, potem pa ponoči v mrazu hodila na delo. / .../ In tut ves ta folk, ki je prišel v Francijo, zato ker je imel sanje, in čeprav je potem njihov vsakdan postal bolj podoben kakšni mori, ga niso zasovražili in so znali še naprej držat glavo pokonci. Težko, težko, res težko. To je začetek ene od pesmi Abda al Malika, ki je pod naslovom C'est du lourd izšla na njegovi najnovejši plošči Dante, na pobudo doc. dr. Primoža Viteza z oddelka za romanske jezike in književnosti ljubljanske Filozofske fakultete pa so jo, in še mnoge druge istega avtorja, prevajali študenti 3. letnika v okviru predmeta Prevajanje umetnostnih besedil v slovenščino. In pod naslovom Težko, res težko, takole prevedli naprej: Tipi, ki se grejo pred bloki neke afriške fore, dilajo mal koke, sem pa tja tudi malo kreka in govorijo: »Stari, jaz vem, kaj je lajf«, v resnici pa nimajo pojma. To res ni težko. /.../Ampak tukaj je še meščanski folk, ki je res prisiljen, samo pazi, jaz ne posplošujem, ne rečem, da so vsi isti, vzvišeni, patrioti in polni sami sebe, hočem reči samo, da je to folk, ki ne razume, ki misli, da moraš imeti tapravo vero, tapravo barvo kože in zadosti debelo denarnico iz krokodila, da si lahko taprav Francoz. To je čist zgrešeno. /.../Francija je lepa in ti to veš, Francijo imamo radi, čist zares. In ko žališ to državo, ko žališ svojo državo, v bistvu žališ samega sebe. To je refren skladbe, ki jo je Abd al Malik v nekem intervjuju označil za zrcalo, v katerem odseva raznolikost, ki bogati sodobno Francijo. Težave, ki ji jo včasih ta povroča, so skupne večini razvitih evropskih držav, navsezadnje bi slovenske prevode pesmi Abda al Malika, z nekaj spremembami seveda, zlahka položili v usta kakšnem Zlatku, raperju s Fužin. Pa vendar je glasba Abda al Malika zaradi francoščine, in to ne kakršnekoli, temveč v nekaterih besedilih tudi precej izbrušene, najbrž zamejena z jezikovnim okoljem? »Od nefrankofonskih držav sem nastopil še na Japonskem in v Italiji,« odgovarja in dodaja, da je njegovo francosko občinstvo, tudi kar zadeva socialno pripadnost, precejo raznovrstno: »Na moje koncerte prihajajo z vseh koncev, med poslušalci so tako mladi iz predmestij kot premožnejši iz srednjega sloja.«
Iz njegove življenjske zgodbe je mogoče izluščiti, da se je iz pogosto nevarnega okolja predmestij in kvarne družbe iztrgal, tako da se je oprijel šole in vere. Na vprašanje, katera od obeh je po njegovem mnenju v življenju pomembnejša in kakšen nasvet bi dal mladim, ki se želijo dvigniti z družbenega dna, odgovarja, da sta pomembni tako šola kot vera, in to z roko v roki: »Šola ne da vsega, izobrazba, naj bo še tako visoka in kakovostna, ne more zapolniti praznine in odgovoriti na vprašanja bistva človekovega obstoja, za kar poskrbi vera.«
V knjigi je skoval izraz »islam iz predmestij«, ki ga je sam po začetnem spoznavanju opustil in se, gnan z radovednostjo in žejo po novih spoznanjih, odpravil v Maroko, kjer je naletel na sufizem in ga vzel za svojega. Ali po njegovem mnenju obstaja slab in dober islam? »Ne, islam je en sam, obstajajo pa različni posamezniki, ki islam preoblikujejo po svoje,« brž odgovori. Tisti, ki jim duha verižijo frustracije in sovraštvo, si ga razlagajo kot religijo svete vojne in terorističnih napadov. To je seveda skrajno napačno, ta zvrst verovanja v Alaha je zabloda, islamski fundamentalizem pa za Abda al Malika krivoverstvo. Toda žal je tako, da se sleherni tak primer napihne do skrajnosti in potem se vse zreducira na to, da so francoska predmestja, kjer so Francozi v času gospodarskega razmaha v 60. letih 20. stoletja zgradili gromozanske stanovanjske bloke in vanje strpali priseljensko delovno silo, gojišče islamskih verskih skrajnežev, ki nimajo drugega dela, kot da snujejo teroristične napade proti domorodcem, razlaga pevec. In to je najbrž krivda medijev? »Ne, tudi za mediji so novinarji, se pravi ljudje iz mesa in krvi, vsak s svojimi strahovi in dojemanjem sveta,« poskuša biti spravljiv in doda, da je v praksi žal že tako, da »eno samo drevo, ki se zruši, povzroči več hrupa kot cel gozd, ki raste«. Pri netenju nestrpnosti in sovraštva do priseljencev je imel prste - pravzaprav kar celo roko, in to do ramen - vmes tudi francoski predsednik Nicolas Sarkozy, o katerem pa se Abd al Malik noče jasneje izrekati. »Napočil bo čas, ko bomo francoski državljani spet pozvani k volilnim skrinjicam, in takrat se bo pokazalo, kakšno mnenje imajo Francozi o njem. Sicer pa sem umetnik in se s politiko ne ukvarjam.«
Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela
