Drugačna zgodovina Prešernovih proslav

Zgodovina naše osrednje kulturne prireditve ni samo zgodovina privzdignjenega prazničnega duha.

Objavljeno
07. februar 2018 12.02
Valentina Plahuta Simčič
Valentina Plahuta Simčič

Je tudi zgodovina škandalov, prerekanj, podtikanj, klanovskih bojev, napačnih nagrajencev, neprimernih govorov, odklonitev nagrade, cenzur in podobnega. Pobrskali smo po Delovi dokumentaciji in našli nekaj najbolj razvpitih tovrstnih dogodkov.

2018
Zaradi znižanja ali ukinitve programskega financiranja nekaterim nevladnim zavodom je Asociacija pozvala kulturne ustanove, naj dvignejo črne zastave, udeleženci proslave pa, naj si oblečejo rdeče ali črne žalne obleke in zavežejo kravate.

2017 Nekatere je razburil zelo kritičen govor predsednika upravnega odbora­ Prešernovega sklada Vinka Möderndorferja na proslavi v Cankarjevem domu, v katerem je obtožil oblast, da namenja kulturi drobtinice, zaradi česar posamezne umetniške zvrsti životarijo in so potisnjene v amaterizem, na družbeni rob, umetniki pa so socialni problemi.

2016 Režiser državne proslave ob podelitvi nagrad Marko Bulc je obtožil upravni odbor Prešernovega sklada cenzure in vmešavanja v njegovo delo. Menda so zahtevali novo scenografijo, odslovili enega ključnih nastopajočih, dodali novo obvezno umetniško točko, režiserja ustrahovali z odpovedjo ... Predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Janez Bogataj je zatrdil, da je UO ravnal v skladu s svojimi ­pristojnostmi.

2014 Upravni odbor Prešernovega sklada se je odločil, da podeli nagrado Prešernovega sklada Jožetu Možini za dokumentarni film Pedro Opeka, dober prijatelj, čeprav ga strokovna komisija ni uvrstila v izbor. Člani komisije za scensko umetnost so zaradi tega protestno odstopili.

2012 Zgodili so se najbolj divji protesti v zgodovini Prešernovih proslav. Na ploščadi pred vhodom v Cankarjev dom so protestniki zaradi ukinitve ministrstva za kulturo prižigali sveče, zažgali kontrabas in nosili transparente, nato so se preselili v pasažo Maximarketa. Ko se je vhodu v Cankarjev dom približal bodoči minister za šolstvo, znanost, šport in kulturo Žiga Turk, je nastalo vpitje kot vihar. Med drugim so ga ozmerjali z besedo »smrad«.

2005 Nagrajenki Ireni Grafenauer upravni odbor Prešernovega sklada ni dovolil, da bi v almanah napisala, kar je želela. Njen javni nagovor na proslavi v CD se je tako razlikoval od objavljenega v knjižici. Predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Aleš Jan je zaradi tega dobil nezaupnico, svoje posege v nagovor Irene Grafenauer pa zanikal.

2002 Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev je protestiralo, ker med nagrajenci ni bilo Jana Cvitkoviča, čeprav je bila za to možnost in bi si ta nagrado po njihovem mnenju zaslužil za film Kruh in mleko.

2000 Svetlana Makarovič je na odru Gallusove dvorane, odetem v slovensko zastavo, izjavila: »Nagrado seveda v celoti zavračam.« Svojega dejanja takrat ni natančneje utemeljila. Kasneje je javnost izvedela, da jo je motilo, ker so drugo Prešernovo nagrado tega leta podelili patru Marku Rupniku za poslikavo ene od kapel v Vatikanu zgolj na podlagi priporočila enega samega člana, ki je videl njegov izdelek v živo. Devet let pozneje je Svetlana Makarovič na ulici oklofutala novinarja Marijana Zlobca zaradi pisanja o tej zadevi.

1995 Igralci Jožica Avbelj, Vladimir Jurc, Pavle Ravnohrib in Dare Valič so odpovedali nastop na proslavi. V medijih se je o tem pisalo, da so honorarji nastopajočih visoki, režiser predstave Marko Uršič naj bi, denimo, dobil 11.000 mark honorarja. Razvnelo se je tudi dopisovanje med Cankarjevim domom in Prešernovim skladom, saj ni bilo jasno, kdo je producent prireditve.

1991 Nekatere je zmotil govor republiškega sekretarja za kulturo Andreja Capudra (na fotografiji) ob podelitvi nagrad. V njem je napovedal novo dobo Prešernovih nagrad in s tem mislil, da ne bodo več ideološko podeljene. Stanovska kulturna društva so ga obtožila negativnega odnosa do slovenske kulture in tega, da z ideološkimi zmerljivkami jemlje integriteto slovenskim umetnikom, tudi Prešernovim nagrajencem. 1984 Predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Ivo Tavčar ni dal roke Vitomilu Zupanu, ko je prišel na oder po nagrado, drugega nagrajenca Toneta Pavčka pa je skoraj objemal in poljubljal.

1979 Pesnik Janez Menart je zavrnil nagrado, menil je, da bi jo moral dobiti že prej, predvsem pa je napadel tri člane komisije – Nika Grafenauerja, Andreja Inkreta in Rudija Šeliga. Označil jih je za zagovornike protihumanistične avantgardne zagnanosti, kritiziral je tudi nekatere prejšnje nagrajence.