Duško Gojković: še vedno ustvarja in navdihuje

Včerajšnji koncert v sklopu abonmaja Jazz Ravne je prireditev, ki vztrajno presega meje lokalnega, dvignil na novo raven. Z obiskom je naše kraje po nekaj letnem zatišju zopet počastil legendarni srbski trobentač Duško Gojković, ki je v kvartetu s slovenskim pianistom Renatom Chiccom, makedonskim basistom Martinom Gjakonovskim in avstrijskim bobnarjem Mariom Gonzijem, v Ravne na Koroškem pripeljal vzdušje svetovnih jazz klubov. Mladostni glasbenik, ki bo letos dopolnil osemdeset let, še vedno z enakim žarom ustvarja in navdihuje ali kot je za omizjem po koncertu povedal Renato Chicco, »redko se zgodi, da igraš s tako velikim glasbenikom, ki je bil prisoten pri pisanju zgodovine jazza. Kanček energije vseh, s katerimi je kdaj igral, Duško nosi s sabo in jo predaja naprej.«


Po več letnem premoru ste se spet oglasili pri nas. Nekdaj pa ste bili redni gost slovenskih odrov ...

Da, veliko sem igral s slovenskimi glasbeniki, z Jožetom Privškom sva veliko sodelovala, snemali smo za radio. Nastopal sem na jazz festivalu, ko je bil še na Bledu in kasneje v Križankah, igrali smo v Mariboru. Veliko sva igrala s Petrom Ugrinom. To je bilo nekaj posebnega. Zbralo se nas je pet trobentačev iz vse nekdanje Jugoslavije in potovali smo po vsej Evropi.

Še veliko nastopate?

Zdaj ko imam skoraj osemdeset let sem mislil, da se bo vse malo umirilo, ampak je ravno nasprotno. Nastopam celo več kot prej. V zadnjih nekaj mesecih sem bil nenehno na poti, bil sem v Italiji, na Dunaju, pa v Kölnu in nazaj v Münchnu, kjer živim že . Že enajst let vsako leto zapored nastopam tudi na Japonskem. Tam imajo vse moje plošče. Potem smo šli v Seul, pa v Ameriko, ki sem jo neštetokrat prepotoval po dolgem in počez, tam sem šest let tudi živel. V zadnjem času imam oktet s petimi pihalci, s katerim snemamo plošče in tudi veliko nastopamo. V zadnjih letih sem napisal preko petdeset novih aranžmajev. Zadnjič mi je nekdo povedal, da sem posnel okoli 170 albumov, sam sem jih namreč že prenehal šteti.

New York, Seul, Dunaj ... Ravne na Koroškem?

Da, v Ravnah nastopam prvič. Ampak poznam Robija Jamnika (organizatorja Jazza Ravne, op. p.) in njegovega sina Vida, ki mi ga je kot odličnega vibrafonista, kljub temu, da ima komaj sedemnajst let, omenil že pokojni Boško Petrović. A kot je Louis Armstrong v nekem intervjuju na vprašanje, kje se dogaja jazz, dejal, »jazz je tam, kjer ga najdeš.« Lahko je to v Kaliforniji, Amsterdamu, Afganistanu ali pa na Ravnah na Koroškem.

Se kdaj zaveste, da imate pravzaprav srečo, da ste se rodili ob pravem času? Prisostvovali ste šestdesetletni zgodovini jazza ...

Bil sem na pravem mestu, ob pravem času. Ko sem študiral in živel v Ameriki, sem igral z res dobrimi glasbeniki Stanom Getzom, Dexterjom Gordonom, Chetom Bakerjem, Sonnyjem Rollinsom, Milesom Davisom ... Iz vse zgodovine jazza morda nisem igral z desetimi odstotki glasbenikov. Ko sem jih poslušal in se z njimi pogovarjal, sem se veliko naučil. Veliko so mi pomagali tudi Clark Terry, Freddie Hubbard, Kenny Dorham, Tommy Flanagan, Kenny Barron ...

Med vsemi legendami ste našli svoje mesto in se v zgodovino jazza zapisali s svojstvenim stilom, ki ste ga razvili, ko ste v ameriško glasbeno tradicijo vnesli balkanski melos. Pozneje so to smer poimenovali balkan jazz ...

Da. Ko si mlad se učiš tako, da kopiraš druge, nekega dne pa razviješ svoj stil. Moje originalne kompozicije so mainstream, ampak vsebujejo moj občutek, moj način igranja. To se sliši. Tako kot takoj spoznamo ali neko skladbo igra Louis Armstrong ali Dizzy Gilesspie - vsi imajo svoj stil. Da to dosežeš, pa je potrebno veliko dela. Veliko sem vadil in vsak večer sem hodil v klube poslušat Milesa Davisa, Dizzyja Gillespija ... Nekoč sem Milesa vprašal, kaj je bilo to, kar ste igrali nocoj? Odgovoril mi je, »vseeno je, kaj smo igrali, pomembno je, kako smo to odigrali.« Takrat sem razumel, kako pomembno je, da razviješ svoj način igranja. Ni važno čigava je kompozicija, pomembna je tvoja interpretacija.

Svojim jazzovskim prijateljem ste se poklonili tudi v lastnih kompozicijah. Pogovori z Milesom, ki so se zavlekli do zgodnjih jutranjih ur, so navdihnili nekaj vaših skladb, kot na primer 5 o'clock in the morning, ki smo ga lahko nocoj tudi slišali. Očitno sta imela poseben odnos.

Skupaj nisva veliko igrala, ampak so bili tisti skupni trenutki, zelo intenzivni. Morda me je tudi zaradi tega, ker nisem bil Američan in sem prihajal iz Evrope, lepše sprejel. Sicer je znal biti zelo aroganten in je veliko ljudi, ki mu niso bili po godu, kar odrezal. Z menoj pa je bil res vedno prijazen in mi je pomagal. Ko sem bil študent, nisem imel denarja niti za vstopnino v klub in Miles me je spravil noter in me posedel za njihovo mizo. Tako sem lahko opazoval mojstre pri delu. Takrat sem opazil, kako pozoren je do vsega, kar se dogaja na odru. Natanko je vedel, kaj počne ritem sekcija za njim. Tudi sam sem kasneje razvil enako občutljivost. Večkrat sem prišel tudi k njemu domov, veliko sva se pogovarjala o glasbi in svetoval mi je, kako rešiti kakšen glasbeni problem. Veste, imel je težave z glasilkami in ni veliko govoril, ko je nekaj povedal, je bilo res pomebno. In včasih sem potreboval tri tedne, da sem doumel, kaj mi je hotel povedati. Tudi z Dizzyjem sem se razumel. Večkrat me je poklical na oder, da sem se jim pridružil. To je bila zame velika čast. Namreč to, da so me poklicali oni in se jim nisem ponudil sam. Kasneje sem z njim hodil tudi po turnejah. Morda je ravno Gilespie name najbolj vplival, ker je bil rojen genij. Veste, on ni hodil v šole, vse se je naučil sam. S svojo energijo in muzikaličnostjo je name naredil močan vtis. Tako kot nekoliko pred tem na Milesa Davisa, ki ga je zamenjal v skupini Charliea Parkerja in ga nekaj časa posnemal, preden je našel svoj stil.

Kako ste uravnotežili burno nočno življenje jazzerjev, ki je marsikoga pokopalo, in strogo disciplino, vsakodnevno vajo ...

Nimam in nikoli nisem imel šefa nad sabo. Sam sem določil, kdaj je čas za vajo, počitek, kdaj pišem aranžmaje, kdaj komponiram. Kot pri vseh umetnostih, si tudi jazzer 24 ur na dan. V mojem primeru že 60 let.

Še vadite?

Vsak dan. Najmanj dve uri. To mi je že med študijem prišlo v kri.

Študirali ste kompozicijo na znameniti univerzi Berklee v Bostonu pri profesorju Herbu Pomeroyu. Kakšen je bil vajin odnos?

Bil je fantastičen profesor, trobentač in vodja banda. Vse kar znam, sem se naučil od njega. Pravzaprav je on vzpostavil sistem za kompozicijo in aranžiranje jazza na Berkleeju, pri čemer je izhajal iz teorije Josepha Schilllingerja. Imel sem srečo, da sem med študijem živel v isti hiši kot Pomeroy. Spomnim se kako sem se večkrat med pisanjem kompozicije za domačo nalogo okoli polnoči zataknil za nek problem in ga poklical. Potem sem iz svoje majhne sobice na podstrešju prišel nadstropje nižje k njemu, da mi je pomagal problem rešiti. Ne glede na uro je bil na voljo.

Tudi sami ste učili na različnih univerzah. Kako pomembna je šola za jazzerje? Verjetno ste tudi sami srečali veliko dobrih glasbenikov, ki ne znajo brati not.

V šoli se naučiš tehniko, brati note, pravil skladanja. Potem pa pride trenutek, ko moraš iz vsega tega napraviti nekaj, kar je samo tvoje. Pri tem ti ne pomaga noben učbenik.

Praksa je torej zelo pomembna. Pa vendar ste med študijem na Berkleeju zavrnili kar nekaj neprecenljivih ponudb. Bojda so vas v svoje orkestre snubili od Bennyja Goodmana, Dukea Ellingtona do Counta Basiea in Stana Kentona.

Od nekdaj sem si želel študirati na Berkleeju in ko sem dobil štipendijo, sem študij vzel smrtno resno. V letu in pol sem zaključil osem semestrov. V tem času so me res poklicali vsi, ki ste jih našteli, ampak trdno sem bil odločen, da najprej končam študij. Zgodilo se je tako, da sem se na neko soboto po koncu šole ravno pripravljal, da se vrnem v Jugoslavijo, ko me je poklical Maynard Ferguson, če bi se pridružil njegovemu big bandu. Priporočil me je moj prijatelj, švedski trobentač Rolf Erikson, ki je odhajal v band Duka Ellingtona. Potem me je nekega dne poklical Woody Herman, pri njem sem bil potem dve leti. Zanimivo je, da vse deluje preko priporočil. Trobentači se med sabo poznajo in drug drugemu najdejo delo. Vodje bandov redko sami izberejo glasbenike, zanašajo se na priporočila.

Ni nobene tekmovalnosti?

Kot Evropejec in še bel povrhu vsega, zelo težko uspeš v Ameriki. V taki konkurenci, moraš imeti nekaj, česar drugi nimajo. To je uspelo zelo redkim.

Potem pa ste ustanovili svoj big band in sami postali vodja. Kako ste se znašli v tej vlogi?

Da lahko postaneš dober vodja banda, moraš najprej imeti veliko svojih kompozicij in do potankosti razvit svoj stil igranja. Tako si pridobiš spoštovanje glasbenikov, ki lahko potem ponotranjijo tvojo glasbo. Vodja banda daje obraz, identiteto bandu.