Tiskane izdaje
Mislim, da ni pripadnika glasbene generacije, ki vseh teh dvajset let ne bi vsaj enkrat stopil v K4. Če izraz »glasbena generacija« omejimo predvsem na tiste, ki so sodobni glasbeni kulturi pripisali pomembno mesto v svoji vzgoji in odraščanju, potem človek ni mogel biti privrženec sodobnih glasbenih trendov in ignorirati podzemnih prostorov na Kersnikovi 4.
Moji prvi spomini na klub so še iz tistega začetnega obdobja, ki so ga določila civilnodružbena gibanja za demokratizacijo Slovenije in posredno tudi takratne Jugoslavije in slovenska alternativna glasba, ki je bila po punkovskem obdobju iz sedemdesetih najbolj progresivna glasbena oblika v teh balkanskih prostorih in širše. Za najstnika, čigar glasbeni okus se je konec osemdesetih izoblikoval na pol poti med ameriško hardcore sceno in Hüsker Dü ter manchestrskim novim valom, je bil K4 idealen prostor tako za sprejemanje novosti kot tudi za identifikacijo sebi podobnih.
Po drugi strani K4 ni bil v ničemer podoben takratnim mladinskim klubom v večjih mestih nekdanje Jugoslavije. Zagrebški Kulušić in KSET in beograjski SKC so v svojih začetkih sloveli predvsem po uniformirani glasbeni ponudbi, ki se je manifestirala v vseh različicah rocka. Res pa je, da so vsi našteti kot klubski prostori svoj vrhunec dosegli z zadnjim obdobjem punka in njegovih neštetih reinkarnacij. K4 pa je svojo klubsko pot začel kot prostor, v katerem so bili sedeži študentskih (kulturno-političnih) organizacij, katerih organizacijske in vodstvene vajeti so prevzeli takratni člani Škuca. Zgodovina pravi, da je zaradi vse večjih pritiskov in želja pripadnikov alternativnih subkulturnih gibanj nastala pobuda UK ZSMS, da se kletni prostori na Kersnikovi 4 prenovijo in usposobijo za klubsko obratovanje. Tako je klub z imenom K4 odprl svoja vrata, ironično ali ne, 25. maja 1989.
Iz Poleta.
