Tiskane izdaje
Alma M. Karlin – samotno potovanje
režija Marta Frelih
RTV Slovenija, 2009
Alma Karlin je ženska zatajenega, sublimnega telesa in močnega duha, s katero smo se Slovenci začeli ukvarjati šele po osamosvojitvi, štirideset let po njeni smrti. Pred tem je bila svojevrstna žrtev napačnega odgovora na »razredno vprašanje«. Karlinova ni edini, a je najizrazitejši primer umetniške osebe, ki je ustvarjala med nami v drugem jeziku in za drug jezikovni prostor. Kot pisateljica je bila znana le malokomu, bila pa je v svojem ožjem okolju, celjskem, poznana daleč naokoli, tako zaradi avanturistične preteklosti kot zaradi »ekstravagantnega« življenja, ki ga je (po vojni skupaj z revščino) izkazovala skupaj s svojo kompanjonko Theo Gammelin, ta je bila aristokratskih korenin. K njima so v letih pred vojno in tudi med njo romale mnoge gospe iz Celja in okolice, ki so se želele naposlušati nenavadnih zgodb in nagledati eksotičnih predmetov. Bili sta nekakšno lokalno ezoterično središče, na pol zastrto z željo po heretičnih užitkih in na pol javna shajalnica, ki je dišala po feminističnih emocijah, čeprav jim tedaj seveda nihče ne bi dal takega imena. Alma in Tea sta bili kraj mehkega pohujšanja.
Če v celovečernem igranem dokumentarnem filmu, ki se je predvsem potrudil prikazati Almino osebnost v izostrenem psihološkem profilu, kaj bistvenega manjka, je to prav ta duhovno-socialni učinek, ki ga je po svoji okolici sejala Alma Karlin v zadnjem desetletju življenja. O tem obdobju premore film eno samo drobno pričevanje (spomin tedanje deklice, ki jo je obiskala z očetom). Tudi njena bizarna enobejevska zgodba je povedana v zelo reducirani obliki (čeprav pričevanja o njej v zgodovinski literaturi obstajajo). Film se osredotoča na medvojno obdobje, ko je postala slavna po Evropi in celo v ZDA, ko je v letih 1921-1937 objavila dvaindvajset knjig in ko se je njeno ime začelo omenjati v zvezi z Nobelovo nagrado, zaradi česar pa se predvojno Celje, ne nemškutarsko in še manj slovensko, ni pretirano vznemirjalo. Res, kar pri tem natančnem filmu, ki izkazuje očitno privrženost svojemu »predmetu«, malo pogrešamo, je recepcija te nenavadne ženske pojave in z njo povezanega kulturnega pojava med Slovenci.
Dokumentarni material, ki ga ob osnovnem gradivu, kakršnega ponujajo njene knjige in fotografije, tvorijo prispevki številnih domačih in tujih etnoloških strokovnjakov, si pomaga z igranim Alminim likom. Veronika Drolc je s svojo fizično podobnostjo (s klobučkom ali brez) pač živa ilustracija Almine zgodovinske silhuete in daje filmu čvrsto predstavno moč. Enako seveda tudi živo gradivo, posneto v »eksotičnih« krajih. Tako je dokumentarec o Almi Karlin dostojna in tudi všečna informacija o pogumni in radovedni ženski, ki se je imela za državljanko sveta in je bila v svojem času edina take vrste med nami. V njeni duhovni izkušnji geografsko razprostrtega sveta - in zlasti v komunikaciji te izkušnje z neartikuliranim okoljem - je dovolj potenciala tudi za igrani celovečerec; to je namreč eminentna evropska snov. A za zdaj imamo lepo gledljiv dokumentarec.
Iz petkove izdaje tiskanega Dela.
