Edinstveni primerek utopične družbe

Pred 40 leti se je Woodstock počasi zaključeval. V treh dneh, od 15. do 18. avgusta 1969, se je na odru mesteca Bethel v državi New York zvrstilo dvaintrideset glasbenih nastopov, med njimi Janis Joplin, Jimi Hendrix in The Who, nastop na Woodstocku pa je pot utrl tudi za kvartet Crosby, Stills, Nash & Young in Santano. Razumemo ga kot vpliven dogodek, ki je združil glasbo, politično akcijo in način življenja. Woodstock je postal znan kot hipijevska pravljica, ki so jo s pomenom, kakršnega mu pripisujemo danes, opremile šele medijske predstavitve. Fenomen festivala so tako sestavili poznejši filmi - še posebej dokumentarni film Woodstock iz leta 1970, novinarski prispevki, pričevanja in navsezadnje glasba, ki jo je poletje 1969 poslalo v svet. Šele skozi te predstave je postal znan kot simbolični vrhunec flower power obdobja, znanilec njegovega zatona in model za sodobne rockovske festivale.

Malo mesto Bethel, kjer se je zgodil Woodstock, še danes šteje manj prebivalcev kot Bled. Stoji skoraj 70 kilometrov od pravega mesta Woodstock. Prostor, kjer so se leta 1969 v treh dneh združili mir, ljubezen in glasba, je bila mlečna kmetija, ki jo je ameriško-judovski lastnik Max Yasgur dal v najem skoraj pol milijona hipijem šele na pobudo svojega sina. Zgodbo o festivalu, ki je naenkrat štel skoraj polmilijonsko množico, krasijo izjemne okoliščine: kilometrske kolone na malih ruralnih cestah in zaprtje newyorške avtoceste, obljube organizatorjev, da se festivala ne bo udeležilo več kot petdeset tisoč ljudi, nenaklonjeno vreme in z njim popularizacija kopanja v blatu, slabi higienski pogoji in pomanjkanje hrane.

Glasba s poslanstvom

Woodstocka pa se ne spominjamo le po dobri glasbi in polmilijonskem občinstvu, temveč predvsem po njegovem subverzivnem momentu, ki je poslal ostro protivojno sporočilo. Jimi Hendrix in Country Joe McDonald sta s svojima pesmima, razglašeno ameriško himno Star Spangled Banner in I-feel-like-I'm-fixing-to-die rag, povezala rockovsko glasbo in revolucionarno držo in po svoje izpolnila dolžnost kontrakulture. Medtem ko so festival in »otroci cvetja« danes pogosto predstavljeni z dolgimi lasmi, indijskimi oblačili in zvitkom marihuane v ustih – dober primer tega je priljubljena nadaljevanka iz produkcije zadnjega desetletja, Oh, ta sedemdeseta (That 70s' Show) –, se gre obdobja bolj spominjati po njegovem razmerju do tedanje družbene situacije. Woodstock lahko pojmujemo kot ključni dogodek in klimaks v življenju kontrakulture. Ta se je na festivalu srečala s svojo temeljno zahtevo in skozi glasbo vplivala na sistem, v katerem se je oblikovala. Hendrix je ameriško himno, enega od najpomembnejših nacionalnih simbolov, po jazzovsko razstavil in jo opremil z bobni, ki spominjajo na zvoke vojnega Vietnama. Dekonstrukcija himne ni bila le pljunek v obraz Amerike. V času boja za državljanske pravice se je lotila tudi skoraj polmilijonskega občinstva, ki so ga pretežno sestavljali mladi belci iz družin srednjega razreda. Eno leto zatem se je Hendrix udeležil televizijskega intervjuja, v katerem ga je voditelj vprašal, ali se mu ne zdi njegova neortodoksna verzija himne kontroverzna. Hendrix je naivno odgovoril, da so ga himno naučili v šoli: »Odigral sem jo, saj sem Američan. Zdi se mi lepa.« Njegov dozdevno naiven odgovor je bil podoben dozdevni naivnosti hipijevskega gibanja, za katerega se še danes govori, da je na Woodstocku hkrati doživel vrhunec in konec.
Tradicija rockovskih festivalov je po Woodstocku zaživela, vendar v dobičkonosnih, in ne več tako idealiziranih različicah. Isto leto so razvpitost in uspeh avgustovskega dogodka želeli izkoristiti organizatorji festivala Altamont v Kaliforniji. Altamont je postal znan kot simboličen zaton rožnatega obdobja, saj so varnostniki Hell's Angels na festivalu zabodli temnopoltega fanta. Kakor letošnjo štirideseto so tudi petindvajseto in trideseto obletnico Woodstocka praznovali z različnimi festivali in glasbeni koncerti. Ti privabljajo nostalgične in romantične duše ter poskušajo rekonstruirati neponovljive okoliščine.

Brez filma ne bi bilo Woodstocka

Zakaj danes na Woodstock gledamo z nostalgijo? Zdi se, da so razlogi na dlani. Na festivalu brez varnostnikov in policije domnevno ni bilo kriminala, nasilja ali sovraštva, temveč le nekaj rojstev in veliko ljubezni. Morda ni bilo vode, hrane in sanitarij, je bil pa prost vstop. Uveden je bil že prvi dan, potem ko je organizatorjem postalo jasno, da bodo mladi na festival vstopali tako ali drugače. Navsezadnje so na oder stopile skoraj vse glasbene legende tistega časa. Še glasbeniki, ki niso bili povabljeni ali so nastop odklonili, so se v zgodovino Woodstocka vpisali kot njegovi ne-udeleženci.


Vsemu temu svet ne bi verjel, če Michael Wadleigh ne bi posnel dokumentarnega filma Woodstock – trije dnevi miru in glasbe. Film je z epsko dolžino – traja tri ure, režiserjeva različica pa skoraj štiri, zajel razpoloženje festivala. Več kot polovica filma prikazuje glasbene nastope, preostali del zajema posnetke priprav, udeležencev in njihovih aktivnosti, na primer kopanje v jezeru in čiščenje sanitarij. Vsebuje kratke intervjuje, v katerih tamkajšnji prebivalci, lastniki sosednjih kmetij in krajevni policaji izražajo mnenje o festivalu. Šele na filmskem traku se je Woodstock zares začel dogajati tako, kakor ga vidimo danes, in to za svetovno občinstvo. V filmski jezik je ujel glavne vrednote kontrakulture: skupnost, svobodo, ljubezen in upor. S številnimi in dolgimi kadri, ki so namenjeni glasbenim nastopom, je neločljivo povezal obdobje hipijevstva z glasbo. Kratki intervjuji počasi izrisujejo profil tako imenovane Woodstock nacije, ki je prikazana kot edinstveni primerek utopične družbe. Tudi sicer se zgošča okrog idej, da je festival nekaj neverjetnega in da je velika množica miroljubnih ljudi ustvarila nepozaben dogodek. Tako je Woodstock šele skozi film in poznejše medijske reprezentacije – tudi ta je ena od njih – dokazal svoj obstoj.


Iz torkove tiskane izdaje Dela