Tiskane izdaje
Igor Omerza je pojasnil, da se je pravzaprav lotil raziskovanja gradiva o Odboru za varstvo človekovih pravic, nato pa pri Spomenki Hribar naletel na Kocbeka. Začel ga je tako zelo zanimati, da se je lotil raziskovanja njega in njegove usode od eseja Premišljevanje o Španiji dalje. O polemikah o Strahu in pogumu v drugem delu knjige je veliko pisal že dr. Andrej Inkret v Zbranih delih Edvarda Kocbeka, o zeleni knjižici Edvard Kocbek Pričevalec našega časa (1975) in o Kocbekovi sedemdesetletnici leta 1974 je bilo »vse« negativno objavljeno že takrat v Delu. V tej knjigi gre za občutno razširitev obeh tem, ki ji je dodana še tretja, to pa je zapor Viktorja Blažiča in Franca Miklavčiča (1976).
Pesnikov sin Matjaž Kocbek se je med drugim vprašal, kako je mogoče, da je bil njegov oče tako preganjan, če pa je bil zelo blag človek. Viktor Blažič je pojasnil nekatere okoliščine ob nastajanju knjige pogovorov Borisa Pahorja s Kocbekom o povojnih pobojih domobrancev. Na vprašanje, zakaj je bil pravzaprav zaprt, mu je Matej Bor odgovoril, da mu je France Popit, ko ga je vprašal, odgovoril, da zato, ker je »hujskal Kocbeka«.
Nihče se ni pokazal čistejši, boljši ...
Kdor je knjigo že prebral, bo opazil, da je največja tragedija vsebine knjige to, da Omerzi ni uspelo pokazati nobenega človeka v boljši luči, kot smo imeli o njem mnenje do zdaj. Nihče se ni pokazal čistejši, boljši, pogumnejši, svobodnejši, pravičnejši ... Nasprotno: vsi obravnavani ali omenjeni so se izkazali še slabši, in to dokazano! Edina izjema je Boris Pahor, ki je ob Kocbeku resnični junak knjige. Njegova veličina je res izjemna in danes upravičeno mednarodno legendarna. Ker se predstavitve ni mogel udeležiti, je poslal pozdravno pismo, ki ga končuje z mislijo, da je knjiga »val kisika v zatohlem ozračju«.
Ob Pahorju je v knjigi pozitiven Alojz Rebula, a manj izpostavljen in kaznovan, in v Ljubljani Janez Gradišnik. V manjši meri bi dodali še Leva Detelo z njegovim junaškim nastopom v obrambo Kocbeka na mednarodnem kongresu PEN na Dunaju. Morda še Marjan Rožanc, ki je kot edini pisatelj odgovoril na pismo Borisa Pahorja o zaporu Blažiča in Miklavčiča, medtem ko so se vsi drugi (od 103 naslovnikov, članov DSP) zbali oziroma njegovo pismo nesli na policijo (kot Mate Dolenc, Peter Božič, Lojze Krakar, Nada Gaborovič).
Velik poraz doživljajo slovenski pisatelji
Velik poraz tako doživljajo prav slovenski pisatelji oziroma ljudje peresa (DSP, PEN, novinarji, kritiki, uredniki časopisov in založb, drugi intelektualci, tudi v zamejstvu in po Jugoslaviji), kot so Ivan Potrč, Miloš Mikeln, Mira Mihelič, Jože Snoj, Janko Kos, Dimitrij Rupel, Peter Božič, Herbert Grün, Marko Kravos, Ivan Bratko ..., med novinarji oziroma uredniki Mitja Gorjup, Slavko Fras, Ivo Vajgl, Vlado Jarc, Jože Šircelj, Milan Meden ... Knjiga namiguje na udbovstvo Petra Božiča! Jasno, da med aktualnimi politiki ni bil nihče pozitiven oziroma je eden slabši od drugega.
Osebni dosje št. 584 je Kocbekov; njegova tortura je namreč trajala od 1944 do 1981! Seveda izvemo marsikaj, na primer to, da je Edvarda Kocbeka »špijoniralo« kar 69 sodelavcev Udbe. Samo za obdobje med 1944 in 1965 je ohranjenega 4268 strani udbovskega gradiva, poročil sodelavcev Udbe pa je za 3175 strani. Najhujši cinkaš je bil pisatelj Jože Javoršek, ki je ves čas ovajal celo svojega dobrotnika Josipa Vidmarja, Vitomila Zupana (že v zaporu od 1948), Dušana Pirjevca, Zorana Mušiča, Borisa Pahorja, Alojza Rebulo ... Samo Javoršek je od leta 1952, ko je prišel iz zapora, o Kocbeku napisal 179 poročil s 155 stranmi; višji, kot je bil honorar, daljša so bila poročila! Javorška je kot špiclja razkrinkal sam Stane Kavčič. Udba je s tajnimi sredstvi z lahkoto obvladala, kogar koli je hotela, na primer samo v Trstu je leta 1979 imela kar 60 svojih pozicij. Sicer pa je Udba leta 1977 nadzirala famoznih 334 posameznikov in institucij. Tako so z lahkoto odkrili tudi« dejavnost« Blažiča in Miklavčiča kot sicer psevdonimna pisca za tržaški Zaliv.
Iz sredine tiskane izdaje Dela
