Ekrani v ogledalu: Aritmija in Glasborola

»Spoštovani in cenjeni, pravzaprav nadaljujemo tam, kjer smo končali.« Tako je brez evfemizmov, ki sicer tradicionalno pritičejo lansiranju oddaj, prvo Aritmijo po treh letih pospremil njen kolumnist Luka Zagoričnik. Čeprav je bojda primernejše najprej natrositi pohvale in jim nato dodati kritiko, Zagoričnikov citat kar kliče po takojšnji operacionalizaciji.

Ko se je 24. januarja odvrtela prva nova-stara oddaja, je navdušeni gledalec bržčas obsedel odprtih ust. Aritmija se namreč pretvarja, da je odgovorni programski misleci nikoli niso ukinili. Špica je ista, scena je ista, vse je isto, le slovenska glasbena scena je medtem preživela tri leta brez vsakršnega televizičnega komunikacijskega kanala, če odštejemo vztrajno amaterski TV Čarli, proslulo MTV Adrio, vriskajočo TV Golico in vedno priročen YouTube. V teh za urbano in malo manj kot popularno glasbo v marsičem izgubljenih letih je prav TV Slovenija s podporo pogosto cenenemu mainstreamu in bizarnim novitetam, kot je narodnozabavni rock, v krsto urbanega zabijala vedno nove žeblje. Peščica bolj ali manj istih glasbenikov oziroma glasbenih skupin se je promovirala na raznovrstnih prireditvah, podelitvah, proslavah in semenjih, pred leti cvetoča produkcija videospotov pa je zastala, saj so ti vse bolj postajali sami sebi namen. Javna televizija je programsko shemo namreč očistila oddaj, v katerih bi bilo mogoče z enim temeljnih promotorskih vozil – videospotom – doseči številnejša ušesa (in denarnice). Ob tem smo se, kako groteskno, nekaj prepirali o kvotah slovenske glasbene produkcije na radiu. Najbrž zato, ker je na televiziji tako rekoč ni. Kadar je, je na playback.

Vendar ne v Aritmiji, ki bi si že zato, ker je bila nekoč kot uspešna glasbena oddaja umaknjena s sporeda, zaslužila preobrazbo. Toliko bolj, ker vrnitev odpisane pomeni simbolni preporod tovrstnega glasbenega ­programa na muzikalno precej zadušljivi in v pop na prvo vižo nespodbudno zazrti nacionalki. Da si je Miha Šalehar za pogovore z gosti izbral klet, je s tega gledišča torej povsem pričakovano: dialogizira tam, kjer so tri leta na priložnost čakali glasbeni žanri za mlajše od 99 let. Še več, na priložnost, da se predstavijo slovenski javnosti, so prav tam, v televizijskem kevdru, čakali tudi mnogi nadebudni glasbeniki, doslej obsojeni na obskurno koncertiranje ter prijatelje na Facebooku in Myspaceu. Zdaj imajo spet možnost (ali vsaj realnejše upanje) prodora na sceno v kar dveh oddajah na nacionalni televiziji, ki je očitno na novo odkrila, da je slovenska urbana, alternativna, eksperimentalna, ambientalna, tehnoidna in še kakšna manj vseljudska glasba domače izdelave neločljiv del njenega javnega poslanstva.

V drugi oddaji, Glasborola, si mlado glasbeno meso lahko izbori celo nastop v živo, pri čemer najboljšega izmed dveh potencialov izbere občinstvo, nasvete pa jim na dušo položijo tudi trije komentatorji, ki se doslej sicer niso izkazali kot ostri kritiki. Prav tako je po zaslugi nove oddaje prostor na domači plazmi našla glasbena lestvica, brez katere je, odkar so se Videospotnice pred šestimi leti poslovile z javne televizije, domači glasbeni video živel življenje evnuha. Lestvica resda zrcali majhnost našega glasbenega trga, saj se na njej drenjajo rock, pop, popevke, hiphop, funk in še kaj, a je vendarle bolje, da smo jo dobili, kot da mlada glasbena ustvarjalnost še šest let životari brez nje. Zato je Glasboroli mogoče odpustiti tudi scenski dekor, ki ne ve, kaj bi sam s seboj (dekleta za hrbtom voditelja Joseja), in nekatera navzkrižja interesov komentatorjev.

Javni televiziji gre torej čestitati, da je snela plašnice in si v program drznila vrniti muziko, ki ni po okusu povprečnih mam, očetov, tet, stricev, babic in dedkov, ampak sodobne mladeži.