Ekscesov še vedno ni konec

Neglede na to, kaj si o njih mislimo – Oasis so se v zgodovino vpisali kot osrednja britanska skupina 90. let. Bili so najhrupnejši glasniki britpopa, trenda, ki je Otok preplavil sklicujoč se na izročilo britanskega rocka 60. let, predvsem na Beatle. Desetletje kasneje britpopa ni več, čeprav je nekaj dediščine zapustil novim trendom, Oasis pa so kljub preteklim kriznim letom ostali. Ne na vrhu, zagotovo pa (z novim albumom Don't Believe The Truth) nedaleč pod njim.

Britpop je sredi 90. let v sceno vnesel svežino, saj je bil drugačen od tedaj popularnih, a že zahajajočih britanskih in ameriških pop in rock trendov (grunge, house, metal) – vrnil je prvinske rockovske zvoke iz 60. let, tako imenovano kitarsko steno in melodične vokale. Podobne glasbene filozofije so se oklepali Blur, Pulp, Verve, Suede in še drugi, toda predvsem po zaslugi Oasis britpop ni bil le glasba. Skozi prizmo Oasis je pomenil tudi arogantno držo, pljuvanje po »tekmecih«, nenehno popivanje in drogiranje, našopirjene egotripe, ki so se z vsakim uspehom samo še bolj šopirili, se šopirili tudi v skupini sami (predvsem med večno sprtima bratoma, pevcem Liamom in kitaristom Noelom Gallagherjem) – to jih je vsakič pripeljalo do velikih naslovov v tabloidih in s tem do še večje popularnosti. Zdelo se je, kot da jim nihče ne more do živega, in tudi če bi jim kdo hotel, bi ga »nabili«.

Prvi kandidati za to so bili člani skupine Blur. Ogenj so zanetili prav mediji, ki so novi trend videli kot bojišče med skupinami – vsakič je bilo zanimivo, kdo bo koga presegel v prodaji plošč. Vrhunec je bil avgusta 1995, ko so izdali nova projekta na isti dan: Blur so s Country House zmagali na lestvici singlov, Oasis pa z Morning Glory na lestvici albumov. Verbalna vojna je pripeljala do absurdov – Noel je zaželel pevcu Blur Damonu Albarnu, da bi zbolel za aidsem.

Druge skupine niso bili tako ekscesne in morda prav zato ne toliko popularni. Toda iz te »vojne« so kot veliki zmagovalci odšli Oasis. Postali so velike zvezde. Z uspešnicami, kot so Wonderwall, Some Might Say in Cigarettes & Alcohol, jim je leta 1996 uspelo dvakrat napolniti kultni park Knebworth – v dveh večerih jih je poslušalo 300.000 ljudi in ta rekord so držali do leta 2003, ko ga je zrušil Robbie Williams.


Teža slave


Toda Oasis so doživeli prav tisto, kar se rado zgodi velikim zvezdniškim skupinam. Slava, alkohol in droge ter pritiski pričakovanj povzročijo predvsem dvoje: prenašopirjene egotripe in preveliko ležernost v nadaljnem pisanju glasbe. Glasba je postajala vse bolj psihedelična in eksperimentalna, kar je oboževalce odvračalo. Tretji album Be Here Now je bil najbolj pričakovan in najhitreje prodajan album v britanski zgodovini (423.000 v enem dnevu), vendar tudi najbolj preprodajan v »trgovinah iz druge roke«.

In ker noben film ni tako zanimiv, da bi ga lahko gledali večno, so se tudi ekscesi sčasoma iz promocije prelevili v slabo reklamo, saj so delovali vse bolj otročje. Zaradi notranjih nesporazumov (predvsem zaradi alkohola in drog) so člani nenehno prihajali in odhajali, vključno z bratoma, vendar sta bila – ironično – prav onadva edina, ki sta na koncu vedno ostala v bendu. Neizogiben pa je bil še duh časa: noben trend pač ne traja večno. Pridejo mlajši s svežimi idejami in drugačno filozofijo. Zadnja leta je zacvetela generacija, ki je deloma zrasla na dediščini britpopa, vendar s precej več vplivi new wavea s konca 70. let. Hrumenje kitar je nekoliko omilila s klavirjem in melanholičnimi vokali. Zdaj so Coldplay, Keane in Travis tako mladi in sveži, kot so bili Oasis v 90. letih. Le da ta scena ne pozna ekscesov in ni tako kontroverzna.


Ne verjemite resnici


Morda so se Oasis zamislili. Morda so se že leta 2002 – Heathen Chemistry, prvi album, posnet brez alkohola in drog, je bil soliden popravni izpit, toda britpop je bil že zdavnaj v zatonu. Trenda ni bilo mogoče več rešiti, lahko pa so se rešili Oasis. Nova preizkušnja za to je šesti album Don't Believe The Truth (Sony, distribucija Menart) z vodilom: ne verjemite zgodbam, ki vam jih prodajajo kot resnične. Odmevov na album ne gre primerjati z odmevi na Coldplay, vendarle pa so ga tako kritiki kot oboževalci sprejeli zelo pozitivno, trdijo celo, da je to najboljši album Oasis po Morning Glory. Po zvoku bi lahko nastal v 60. letih, v pesmih je slišati Rolling Stonese, Beatle, Velvet Underground. Prva uspešnica Lyla zagotovo vrača svežino, medtem ko je aktualni sarkastični »pogrebni« singel Importance of Being Idle precej manj posrečena izbira, saj so na albumu še boljše pesmi, na primer Turn Up The Sun.

Čeprav mediji članom Oasis ne posvečajo več toliko pozornosti, še vedno velja njihovo načelo – imeti kaj povedati, ne glede na to, ali jih svet posluša ali ne. »Še vedno smo najboljši bend na svetu.« pravi Noel, Liam pa: »Morali me bodo postaviti med Elvisa in Lennona!« Ekscesov še ni konec. Na nekem koncertu junija je občinstvo Liama obmetavalo, da je odšel predčasno z odra. Toda po drugi strani so v ZDA, kjer jim nikoli ni uspelo zrasti v velike zvezde, razprodali 16.000 vstopnic za newyorško prizorišče Madison Square Garden, v Mansfieldu pa celo 20.000, kar je bil njihov daleč največji koncert v ZDA doslej!

Oasis zagotovo ne bodo več tako popularni kot so bili v 90. letih, vendar imajo odlično priložnost, da se ustalijo kot zrela rock skupina s prepoznavno noto in če bodo resni in prerasli ekscesnost, bodo (p)ostali legende.

Studijski albumi in prodaja:
- Definitely Maybe (1994) – 15 milijonov
- (What's The Story) Morning Glory (1995) – 18 milijonov
- Be Here Now (1997) – 8 milijonov
- Standing On The Shoulders Of Giants (2000) – 3 milijone
- Heathen Chemistry (2002) – 5 milijonov
- Don't Believe The Truth (2005)

Pesmi
1. Turn Up the Sun
2. Mucky Fingers
3. Lyla
4. Love Like a Bomb
5. The Importance of Being Idle
6. The Meaning of Soul
7. Guess God Thinks I'm Abel
8. Part of the Queue
9. Keep the Dream Alive
10. A Bell Will Ring
11. Let There Be Love