EPK 2012 v tujem tisku: bedno mesto z italijanskim vzdušjem

Maribor je kot evropska prestolnica kulture deležen solidne pozornosti evropskih in svetovnih medijev. Zapisi­ segajo­ od telegrafskih notic do obširnih reportaž, opazne so tudi razlike v ocenah – ne manjka izrazito afirmativnih niti izrazito kritičnih tonov.

Maribor se je znašel med novicami nekaterih največjih svetovnih medijskih hiš, kot sta BBC in CNN, z odprtja je poročala kitajska tiskovna agencija Xinhua, letošnja evropska prestolnica kulture je bila omenjena tudi v New York Timesu in v Chicago Tribune. Lonely Planet je Maribor uvrstil med deset letošnjih top destinacij (resnici na ljubo je treba opozoriti, da pri najbolj znanem izdajatelju vodnikov praviloma vsako leto na to lestvico uvrščajo tudi mesta organizorjev EPK), na spletu je odmeve mogoče zaslediti vse do Nove Zelandije.

Večinoma so se avtorji zadovoljili s kratkimi povzetki, napovedmi programskih vrhuncev ali z opisom mesta, nekateri so poskušali predstaviti tudi celovitejšo sliko. Jonathan Knott iz britanskega ­Guardiana je, denimo, Mariboru posvetil obsežen članek, kontaktiral je nekatere vire (nekaj namigov mu je dal tudi Zoran Predin) in napravil temeljit obhod po mestu, od jazz kluba Satchmo in KGB do Pekarne, ki ga je najbolj navdušila. Ob vinu, ki je poleg množice festivalov (»če se najdejo trije ljudje z idejo, 
v Mariboru nemudoma vznikne nov festival«) po njegovem ­mnenju zaščitni znak mesta.

Fenomen stare trte

Podobno menijo v Franfurter Rund­schau, saj že v uvodu omenjajo fenomen stare trte in steklenice žametne črnine, ki jih imajo v kleti tudi Bill Clinton, Arnold Schwarzeneger in japonski cesar Akihito. Novinarka Nadja Erb Maribor primerja z Essnom in 
s celotnim Porurjem, ki sta lani organizirala EPK – vzporednice je mogoče potegniti tako zaradi nekdaj izrazito industrijskega značaja mesta kot zaradi partnerskega sodelovanja številnih mest, Essen je bil zgolj formalni nosilec projekta. »Kultura predstavlja upanje za mesto, ki je bilo v nekdanji Jugoslaviji eno največjih industrijskih središč, zdaj pa se kadi le še iz redkih tovarniških dimnikov,« sklene Erbova.

Tudi Die Welt ne more brez vina, v članku Stara trta in mladi umetniki avtor opozarja predvsem na socialistično dediščino mesta, vključno z ironičnim poimenovanjem spomenika NOB Slavka Tihca, ki so mu meščani namenili vzdevek Kojak. Dokaj podrobno je predstavljena zgodovina mesta 
(s poudarkom, da je bilo prebivalstvo Maribora ob koncu prve svetovne vojne skoraj povsem nemško govoreče), med kulturnimi prireditvami pa festival Lent, ki sodi med največje evropske poletne festivale. Die Welt opozarja tudi na težave s proračunom EPK, saj je za program namesto petdesetih milijonov evrov na voljo le dobrih osem; enako pri nemškem WAZ, kjer niso pozabili opozoriti, da kljub nekdaj izrazito nemškemu značaju mesta nemška manjšina niti po slovenski osamosvojitvi ni bila priznana, sicer pa so bili ob obisku navdušeni, saj so za Maribor značilni »habsburška arhitektura, italijansko vzdušje in madžarski slog veseljačenja«.

»Obupano«

Zelo natančno se je Maribora 
v avstrijskem Die Presse lotil Norbert Mayer. Opozoril je na nasedle infrastrukturne načrte, ki so bili eden za drugim odpovedani, avstrijski Linz je imel denimo za program na voljo kar šestdeset milijonov evrov, Maribor le slabo desetino te vsote. Sicer se mu je razpoloženje med prebivalci zdelo nekoliko »obupano«, še zlasti v blokovskih naseljih na desnem bregu Drave, ki so tipičen ostanek urbanističnega planiranja nekdanjega komunističnega režima. Članek je sklenil z ugotovitvijo, da bo glede na zaplete Maribor prisiljen vse leto predvsem improvizirati.

Najbolj kritičen je bil seveda zdaj že razvpit članek Andree Diener v Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ). Novinarka je sicer ob ­mariborskem prevzemu naslova EPK uporabila kar vtise svojega (očitno zelo kratkega) izleta 
v mesto nekaj mesecev poprej, pri čemer ni našla niti enega pozitivnega aspekta. Maribor je označila za »bedno mesto, z dvema ali tremi starimi ulicami v centru, na katerih so razprodajne košare postavile vse verige s poceni šaro na svetu, mestnim gradom in sicer čednim nabrežjem po imenu Lent, ki si ga ogledaš v desetih minutah (...), poleg tega pa le še stanovanjski bloki, dolgočasni betonski kompleksi (...), trume prometnic, po katerih lahko resnično pobegneš iz bede, ter toliko gradbišč, da bi lahko ­prenovili pol Slovenije«.