Tiskane izdaje
Četrtina projekta Evropske prestolnice kulture 2012 je za nami, vsi programski sklopi so že bili testirani. Značaj in tempo dogajanja sta bolj ali manj jasna tudi za naslednjih devet mesecev. Težko je podati enoznačno oceno o uspešnosti projekta, saj ni mogoče natančno opredeliti kriterijev in ciljev, po katerih bi lahko izrekali vrednostne sodbe.
Zagotovo pa vrsta parametrov dokazuje, da slovenski EPK za Maribor in partnerska mesta vsaj začasno predstavlja izjemno povišanje obratov, prednostna strategija organizatorjev pa bi moral biti prenos te dinamike v dolgoročno obdobje. Nič manj pomembna ni postopna preobrazba mesta v center z vsemi atributi urbanega. Maribor se doslej s tem ni mogel ponašati, njegovo arhitekturno jedro in značaj sta še vedno delno ruralna in v veliki meri proletarska. Ekspanzija seveda ni opcija, ne nazadnje se je mesto, tako kot večina drugih, že razlezlo na vse strani v, kot bi rekel Lewis Mumford, brezoblično maso urbanih ostankov, nadaljnji razkroj mestnega tkiva pa bi prinesel še večjo razpršenost odtujenih sterilnih mikrocentrov in še slabšo identifikacijo meščanov s kulturnimi institucijami, ki jih sicer ni tako malo.
V tem pogledu je celo dobrodošlo, da se gradnja nove Umetnostne galerije Maribor v industrijskem predelu Studencev še ni začela, odgovorni imajo tako še priložnost za ponovni razmislek, ali le ne bi realizirali prvotne arhitekturne različice, ki je objekt umestila na Lent. Prav tako je zdaj že povsem jasno, da Maribor ne samo finančno ne zmore zgraditi razvpite dvorane MAKS, temveč dolgoročno tudi ne more servisirati njenega delovanja, namreč zagotoviti ustrezen program in dovolj širok krog občinstva.
Levji delež logistike je tako prevzel SNG Maribor, ki letos ne funkcionira zgolj kot operno-baletna in dramska institucija, temveč kot univerzalni kulturni center. Zagotovo to ni optimalna rešitev, vendar za mesto z okoli sto tisoč prebivalci kratkoročno očitno edina opcija; če bi se zagotovila sredstva, da bi vseh pet dvoran še naprej opravljalo takšno funkcijo (v seveda nekoliko zmanjšanem programskem obsegu), bi to gotovo bila bolj racionalna rešitev kot pa utopični načrti o novih megaobjektih.
Lokalni, nacionalni
in mednarodni pomen
Če dosedanji program ovrednotimo s stališča lokalnega, državnega in mednarodnega pomena – vse tri ravni se seveda med seboj pokrivajo –, je pod črto seštevka nedvomno pozitiven rezultat. Kar nekaj manjših institucij je pridobilo na pomenu in se profiliralo kot vitalni del kulturne ponudbe, na prvem mestu je nedvomno zavod Udarnik, dober primer projekta, ki ga je mogoče realizirati z minimalnimi vložki, če je le prisotna dovolj velika doza entuziazma.
Z odprtjem nove literarne hiše na Lentu, ki je sicer po obsegu
(pre)skromna, se počasi revitalizira ta umetniška zvrst, ki je bila doslej izrazito zapostavljena, nov naboj bo predstavljal prvi mariborski mednarodni knjižni sejem, ki bo vrata odprl junija. Podobno velja za novo hišo eksperimentov, ki prvič v mestu, ki se ponaša z industrijsko tradicijo in v veliki meri s prevlado tehničnih programov na univerzi, predstavlja poljuden in zabaven preskok iz suhe akademske sfere v zavest mlajših generacij.
Slovenski EPK ima tudi nekaj unikatnih zamisli. Mednje sodijo tako imenovane Urbane brazde, ki so doslej zajele okoli tisoč ljudi in s sintezo agrarnih, socialnih in ekoloških prijemov predstavljajo pomemben segment za animacijo deprivilegiranih slojev, nove oblike druženja v odtujenih stanovanjskih soseskah ter širitev programov EPK izven strogega mestnega središča. Tudi Življenje na dotik z virtualnimi vsebinami je danes nepogrešljiv sestavni del programov, ko bodo vključili vse predvidene funkcije, vključno s prenosi dogodkov prek medmrežja, bo to gotovo eden bolj odmevnih sklopov.
»Odkrivanje«
mariborskih avtorjev
Eden pomembnejših vidikov lokalne preobrazbe je gotovo »odkrivanje« oziroma ponovna inkorporacija umetnikov, ki so nekdaj v Mariboru imeli domicil, vendar so se z mestom razšli v bolj ali manj konfliktnih situacijah. Največji hommage je nedvomno dobil Drago Jančar, ki danes bolj figurira kot slovenski in mednarodni avtor, ne toliko mariborski, enako velja za Zorka Simčiča in vrsto drugih, vključno s Tomažem Pandurjem. Ta je sicer mesto spet zapustil v ne preveč idiličnih okoliščinah, vendar je morda pomembno tudi to, da so se relacije izčistile in zadeve postavile na svoje mesto, ne nazadnje je programski sklop Kulturne ambasade, ki se ga je domislil Pandur, eden najbolj uspešnih in odmevnih v celotni ponudbi.
Kulturne ambasade so seveda že področje, ki presega lokalni značaj, z relativno majhnimi sredstvi je mogoče vsak mesec videti če že ne prestižen, pa vsekakor zelo soliden prerez kulturne produkcije posameznih držav. Veliki dogodki in premiere imajo vsekakor svoj delež pri promociji Maribora in partnerskih mest, tukaj so otvoritvena slovesnost ter predvsem projekt Karmine Šilec Placebo, opera Črne maske Marija Kogoja ter Pandurjeva predstava Vojna in mir dostojno odigrali svojo vlogo. Enako velja za gostujoče projekte, kot so projekcija filma Metropolis, predstava Gardenia in koncerti Luke Šulića in Stjepana Hauserja ter Iva Pogorelića, ki morda v kakšni evropski prestolnici ne bi predstavljali posebnega presežka, v Mariboru pa pomenijo pomemben preskok iz ustaljenih, pogosto nekoliko monotonih krogov produkcije.
Razstava Nemci in Maribor magnet za obiskovalce
Odkrivanje zamolčanih zgodovinskih dejstev prav tako sodi v nabor novih vsebin. Razstava Nemci in Maribor se je izkazala za izjemno atraktivno, poleg Mariborčanov je magnet predvsem za obiskovalce iz Avstrije, o zanimanju za ogled priča dvesto obiskovalcev na dan, kar je za tovrstno razstavo v Mariboru skoraj astronomska številka. Podobno velja za arhitekturno razstavo Nedokončane modernizacije v Umetnostni galeriji Maribor, ki je privlačna predvsem za občinstvo z Balkana, ne nazadnje pa z reminiscencami na socialistični družbeni eksperiment tudi za ostale obiskovalce, še zlasti, ker bo – kot kaže – po opustitvi zamisli o mariborskem muzeju socializma ter veliki razstavi o socrealistični umetnosti to edini večji primer kritičnega pogleda na našo polpreteklo zgodovino. Če k temu prištejemo redno produkcijo mestnih kulturnih ustanov ter manjše dnevne dogodke, ki se jih včasih zvrsti tudi nekaj deset, je v primerjavi s preteklimi leti mariborski kulturni utrip nedvomno veliko hitrejši, podobno velja za partnerska mesta. Nekatera, kot denimo Ptuj in Slovenj Gradec, so s projekti že v polnem zagonu, Murska Sobota, Velenje in Novo mesto pa največje projekte še pričakujejo.
Naslednji meseci
še bolj privlačni
Če torej lahko prve tri mesece ocenimo kot uspešne, bodo naslednji gotovo še veliko bolj privlačni. Kljub sorazmerno uspešni improvizaciji s prostori ter delni adaptaciji nekaterih stavb, kot je denimo v razstavišče preurejena Velika kavarna, bo Maribor veliko bolj privlačen v pomladnih, poletnih in jesenskih mesecih. Lociranje prireditev zgolj v zaprtih dvoranah in klasičnih institucijah namreč ne zagotavlja participacije večinskega dela meščanov, še zlasti, ker so najbolj prestižni dogodki velikokrat razprodani ali jih povsem okupirajo vip gostje iz politične, gospodarske in kulturne nomenklature. V kratkem se bo na mariborskih ulicah in trgih odprlo šest odrov na prostem, junija se bo začel festival Lent, različni festivali, od Dnevov poezije in vina na Ptuju do festivala sodobnega plesa Front@ v Murski Soboti, pa bodo oživeli tudi partnerska mesta.
Prvi splošni vtisi izvedbe Evropske prestolnice kulture so torej zelo solidni, sicer pa pravzaprav niso umestne niti evforične niti preveč kritikastrske ocene. Projekt se je komaj dobro začel, vse bo odvisno od tega, ali se zaradi finančnih ter organizacijskih težav ob koncu leta ne bo tudi končal. Enoletno razkošje pač ne bi imelo smisla, v tem primeru bi se veljalo spomniti na lorda Byrona, ki si je na gala večerji naročil krompirjev pire; na začudeno vprašanje gostitelja, zakaj si vendar ne postreže z ovčetino z brusnicami, je odvrnil, da bi si v tem primeru jutri spet zaželel ovčetino z brusnicami, česar si žal ne more privoščiti.
Vodja programskega sklopa Življenje na dotik Aleš Čar je ob trimesečju komentiral: »V programski viziji Evropske prestolnice kulture je bila zapisana želja in hkrati vizija, da interneta pri projektu ne bi uporabljali zgolj kot običajno sredstvo za predstavitve in promocijo, temveč ga je treba nadgraditi v nič manj kot samostojno programsko entiteto. V današnjem svetu, kjer se digitalna sfera razvija z bliskovito hitrostjo, v veliko primerih pravzaprav ni več mogoča celovita eksistenca realnega brez digitalnega in seveda obratno, hkrati pa digitalna sfera dobiva popolnoma avtonomno in neodvisno življenje. Vse to smo poskušali upoštevati pri snovanju programske platforme Življenja na dotik, ki v osnovi bazira na spletni strani, hkrati pa jo podpira spekter različnih sodobnih orodij in tehnologij. Tako se odpirajo dodatne in nove možnosti v smislu uporabniške izkušnje, saj se spletni strani pridružujejo mobilne aplikacije.«
Informativne pisarne
Zavod Maribor 2012 ima svoje informativne pisarne v Mariboru, Ljubljani, na Dunaju ter na slovenskem veleposlaništvu v Londonu. Poleg tega so projekt Evropske prestolnice kulture predstavili še v Zagrebu, Beogradu, Berlinu, Parizu in Tel Avivu, junija bo steklo še poglobljeno sodelovanje s portugalskim Guimarãesom, ki letos prav tako nosi naziv Evropska prestolnica kulture. Nemščina, angleščina, francoščina, španščina in celo kakšna japonska beseda letos v Mariboru niso več zgolj izjema, temveč jih je mogoče na ulicah tako rekoč slišati vsak dan. Turistični obisk se je povečal skoraj za polovico, zelo solidno so za ta letni čas zasedeni tudi mariborski hoteli. Mesto je doslej zaradi EPK obiskalo okoli dvesto petdeset novinarjev, njihovi odzivi pa segajo od skoraj idiličnih do precej kritičnih predstavitev.
Mariborski župan Franc Kangler se je očitno povsem distanciral od projekta. Ne samo, da je mesto organizatorjem še vedno dolžno precej obljubljenih sredstev (prav na današnji seji mestnega sveta naj bi sprejeli odločitev o morebitnem poplačilu), temveč ga z izjemo otvoritvenega spektakla ni bilo videti skoraj na nobeni prireditvi. Manjkal je tudi na nedavnem koncertu Iva Pogorelića, tako da je slovenskega in hrvaškega predsednika pozdravil podžupan Tomaž Kancler.
Kaj nas čaka?
Aprila se bo program še intenziviral. Že v ponedeljek v Maribor prihaja nemški pesnik, prevajalec in urednik Hans Magnus Enzensberger, zvečer bo v veliki dvorani SNG Maribor gala večer baletnikov iz Sankt Peterburga, v sredo bo gost programskega sklopa Terminal 12 bolgarski filozof Cvetan Todorov ...
*
Suzana Žilič Fišer
Pred letom dni sem videla izjemne priložnosti, ki jih moramo uresničiti, danes sem, sploh zaradi izrednih razmer in čeri, ki so se postavljale na poti, zadovoljna z opravljenim, morda je celo čudež, da smo ob vseh težavah danes na tej točki. Na našem zavodu je v zadnjih mesecih izjemno intenziven obisk novinarjev iz tujine, s čimer se utrjuje dejstvo, da smo zaradi uspešno zastavljenega projekta EPK mesto postavili na kulturni in turistični zemljevid Evrope, kar je bil ne nazadnje tudi eden izmed ciljev. Zadovoljni smo tudi z obiskom infotočk v Mariboru in Ljubljani – mesečno jih obišče okoli dva tisoč ljudi.
Boris Vezjak
Ironija so že same številke;
z odpovedjo na primer financiranja Pandurjeve gledališke epopeje bi lahko nahranili dvojno število kulturnih društev za celo leto. Naj si kdo pogleda, kaj vse smejo z drobtinico v višini 87.000 evrov početi epekajevci. Tak kulturniški fašizem razdeljevanja denarja ima prepoznavne politične in medijsko-piarovske odgovorne osebe: fiat Cultura, pereat cultura! Ironija je seveda, da bo »circus fantasticus« čez eno leto odšel iz mesta. Tisti kulturniki, ki v njem vztrajajo in trajno ali permanentno prispevajo svoje znanje in prosti čas, bodo kaznovani, kolikor zaradi prezira in splošnega bojkota že niso. Tisti, ki bodo odšli, so in bodo nagrajeni. Perverzija se je dotaknila ne le kulture, njene socialne recepcije ali celo definicije, ampak tudi njenih nosilcev.
Mitja Čander
Preživeli smo izjemno turbulentne priprave na EPK, s strahom in upom smo zrli v prestolniško leto. Zelo sem vesel, da je otvoritveno obdobje pokazalo, da smo kljub vsemu dobro delali. Turbulenc na poti je zdaj bistveno manj, kljub likvidnostnim težavam in nekaterim neznankam smo izpeljali praktično vse, kar smo si zastavili. Odličen odziv občinstva nas prepričuje, da je javnost prepoznala koncept prestolnice kot nagovora prek kreativnosti. Pred nami so zelo intenzivni meseci, ko se bo naša zgodba dokončno preselila iz zime v pomlad in poletje, prepričan sem, da bomo prav s kulturnimi vsebinami presegli sedanje fatalistično vzdušje, ki vlada v mestu in državi. »Celovita eksistenca realnega brez digitalnega ni mogoča, hkrati pa digitalna sfera dobiva avtonomno življenje.«
