Tiskane izdaje
Še zlasti v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so se vrstile teorije, da je slikarstvo povsem izčrpalo svoje potenciale in da ga umetno drži pri življenju le še finančna naveza z galeristi. V kritikah, kot jih je ob številnih drugih najbolj ostro formuliral Douglas Crimp, eden od pomembnih teoretikov postmodernizma, je slikarstvo označeno kot kompromitirano in nesposobno vizualizirati aktualne dileme. Crimp je zavrnil tudi slikarstvo Nove podobe in v delu Na ruševinah muzejev slikarje označil kot kaznjence, ki sicer svoje robije ne služijo v kaznilnicah pač pa v muzejih in galerijah. Atmosfera ob koncu preteklega in v začetku tega stoletja se je nekoliko umirila, vendar predvsem zato, ker so številni pričakovali, da bo slikarstvo ob prevladi drugih medijev pač postopoma izumrlo, saj se bo potencial galerijskih inkubatorjev prej ali slej izčrpal, slikarstvo pa se bo po neki notranji logiki samo razkrojilo.
To se ni zgodilo, smrt je – tako kot tudi smrt umetnosti, Boga in zgodovine – očitno bila napovedana nekoliko prezgodaj oziroma povsem neutemeljeno, predvsem pa je medtem to vprašanje postalo nepomembno. Novi mediji so postali stari, vse je fluidno in brez trdne strukture, zato je dandanes izbira tehnike ali tehnologije povsem irelevantna, štafelajna slika ima povsem enake reference kot vse ostale oblike vizualne umetnosti, obenem pa je zadržala njene tradicionalne kvalitete kot so neponovljivost in s tem povezana avra umetniškega dela ter majhen format, ki je sicer res lahko predmet trgovanja in tudi absurdnega kramarstva, vendar obenem omogoča tudi intimistično percepcijo.
Klasična postavitev,
Nori na slikanje
Morda se zdi simptomatična za razstavo slika Nicolasa P. Ledouxa z naslovom Gerard Gasiorowski. Znova začeti slikati. Ponovno začeti slikati. Klasičen portret francoskega umetnika Gasiorowski, ki se je sam označil za »norega na slikanje«, kljub postopni razhierizaciji klasičnih slikarskih tehnik je pri njih vztrajal z zelotsko odločnostjo, zanj so bile značilne hiperrealistične podobe neredko zelo velikih formatov, največja meri kar štirideset metrov. Kljub temu je občasno zapadel v ustvarjalno krizo, še zlasti zaradi svojega kontroverznega značaja, vendar se je iz nje vedno znova izvlekel prav s slikanjem.
Očitno to velja tudi za veliko mlajšega Ledouxa, pa tudi za izbor ostalih slovenskih in francoskih slikarjev. Kosta Kulundzic biblijske teme postavlja v profano, včasih kar groteskno okolje, Damien Deroubaix sestavlja kolažne podobe iz referenc zgodovine umetnosti in popularne kulture, Katia Bourdarel sublimno, pravzaprav kar na meji kiča slika zamrznjene pravljične like žensk, Axel Pahlavi obenem povzdiguje in ironizira slikarski metje, slikarja in model, Ida Tursic in Mill Wilfried ustvarjata svojevrstne hiperrealistične mizanscene, pri čemer se – tako kot še vrsta drugih na razstavi predstavljenih avtorjev – postavljata s tem, da je bila za predlogo uporabljena fotografija.
Edino izjemo na razstavi predstavlja delo Sanje Vatič, saj so avtorji – projekt je nastal na pobudo Jean-Luca Maslina, svetovalca za sodelovanje na področju kulture in direktorja Francoskega inštituta v Turčiji, s pariško galeristko Evo Hober, ki je izbrala francoske umetnike je sodeloval Arne Brejc, vodja galerije Equrna v Ljubljani, ki je napravil slovenski izbor – na ogled postavili njeno instalacijo No-one, vendar ta odlično korespondira z ostalimi eksponati in je pravzaprav dobrodošel dodatek, sicer bi razstava lahko izzvenela preveč slikarsko ekskluzivistično in hermetično.
