V Sloveniji in širši regiji prvič gostuje svetovno znana nemška umetnica Rebecca Horn. Izbor najbolj znanih del predstavlja v Umetnostni galeriji Maribor v okviru EPK. Na razstavo je uvrstila instalacije, mehanizirane skulpture
Del njenega Projekta Maribor so gostujoči umetniki, ki z vizualno drznimi in tehnološko osupljivimi eksponati predstavljajo eno najvznemirljivejših področij sodobne vizualne umetnosti.
Njihova dela je izbrala Hornova, in sicer skulpture, objekte, instalacije in risbe v različnih tehnikah. Temeljni poudarek razstave, ki so jo odprli v petek in bo trajala do sredine novembra, je dialog med umetniškimi deli, ki se izrisuje v vsebinskih, materialnih, formalnih in zvočnih povezavah in vnaša svojevrstno dinamiko v tok razstave ter obenem vzpostavlja izjemno zvočno izkušnjo.
Absurd na začetku poti
Rebecca Horn (letnik 1944) je kot najstnica požirala knjige Johanna Valentina Andrea, predvsem Die Chymische Hochzeit des Christian Rosencreutz, in Locus Solus Raymonda Roussela, ki so v njej prebudile željo po raziskovanju alkemije, nadrealističnih priprav in absurda.
»Nikoli ne pridemo do dna svojemu telesu,« je za naš časopis povedala pred včerajšnjim odprtjem razstave: »Z leti se sicer sprijaznimo z njim, ga nekako sprejmemo. Potem pa ga položimo v nedrje staranju ...« Na vprašanje, ali jo je leta 1972 Harald Szeemann na kasselsko Documento povabil zato, ker je s svojimi deli dejansko imela kaj povedati ali zaradi njene markantne zunanjosti in lepote, se je zasmejala: »Res sem bila mlada, gotovo ne lepa, pač pa zanimiva ... Prepričana sem, da ga je pritegnilo predvsem moje delo. Ostajam mu hvaležna – Documenta me je izstrelila v svet umetnosti.«
Pogosteje s filmom
Na začetku sedemdesetih se je preselila v Zahodni Berlin in imela v galeriji Reneja Blocka prvo samostojno razstavo. Takrat je posnela tudi prvi film Berlin Exercises: Dreaming Under Water. V osemdesetih so fizični izkušnji umetničinih performansov s podaljški telesa, maskami in objekti iz perja sledile prve kinetične skulpture, ki so bile predstavljene v njenih filmih, na primer Pernata jetniška pahljača v filmu Der Eintänzer (1978) ali Pavji stroj v filmu La Ferdinanda: Sonate für eine Medici-Villa (1981).
Manj resno
Še eno, manj resno plat dela Rebecce Horn predstavlja instalacija Zlomljena pokrajina (Broken Landscape, 1997): kamni, v katere se zabadajo noži, krvavijo in puščajo krvave madeže na steni. V osemdesetih in devetdesetih so nastale ogromne instalacije, ki črpajo iz krajev s političnim nabojem in zgodovinskim pomenom, obenem pa so jim posvečene, na primer Stolp brezimnih (Turm der Namenlosen, 1994) in Koncert za Buchenwald (Konzert für Buchenwald, 1999).
Več o Rebecci Horn si lahko preberete v eni od naslednjih Sobotnih prilog Dela, kjer bo objavljen obširen pogovor z umetnico.