Tiskane izdaje
»Če ni uspelo Jezusu, bo morda nam.« Tako je romunski režiser Silviu Purcărete komentiral odziv enega od gledalcev predstave Faust, da se po ogledu tega grotesknega spektakla ne boji več smrti. Vendar Purcărete ne mistificira svojega dela, še manj ga ima za posebno poslanstvo. »To je delo kot vsako drugo,« je dejal.
S projektom Faust, ki se le ohlapno nanaša na Goetheja in brezštevilne reinterpretacije tega besedila, doživlja mariborski projekt Evropske prestolnice kulture svojevrsten vrhunec. Najprej se je predstava eno leto vrtela v opuščeni romunski tovarniški hali, nato pa je kljub obsežnemu aparatu in logistiki, ki stoji za njo, stopila na zmagovito evropsko pot, ko je na številnih festivalih, vključno z edinburškim, požela aklamacije občinstva in kritike.
Vendar je Purcăreteju, ki zadnja leta živi v Franciji, kakršno koli zvezdništvo povsem tuje. Na vprašanja sicer odgovarja kratko, neredko z ironičnim tonom, vendar se zdi, da – podobno kot številni drugi umetniki – težko teoretično razlaga ozadje nastanka svojih projektov.
Nič nenavadnega, pravijo igralci, denimo Ofelia Popii, ki je z vlogo Mefista »iz neznane igralke prerasla v zvezdo«, da režiser nikoli nima vnaprej pripravljenega koncepta, delo se začne direktno na odru, in to kot igra. Purcărete se zelo rad igra, in to z veliko soigralci. V Faustu jih je več kot sto, veličastni množični prizori pa so mu prinesli naziv mojstra odrskega tableauxa.
Najodmevnejši projekt
Faust seveda ni njegov edini projekt, na gledališki sceni je že dolgo, nedvomno pa je najbolj odmeven. Ob Wedekindovi Lulu, Shakespearjevem Viharju, Rabelaisovem Pantagruelu, Swiftovem Guliverju, za katerega je v Edinburgu pred kratkim prejel najvišjo nagrado ...
Se mu zdita aktualna dramatika in leposlovje povsem nezanimiva, da vedno znova posega po velikih klasičnih tekstih? Ne, pravi, da je na oder postavil tudi kar nekaj besedil sodobnih avtorjev, nikakor se mu ne zdi, da so vse teme že literarno in nasploh umetniško izčrpane, vendar so mu klasična dela ljubša, ker je mogoče do njih in do obravnavane problematike vzpostaviti časovno distanco in jih umestiti v drugačen kontekst.
Starejša besedila omogočajo različne pristope pri vizualizaciji, prav osredotočenost na vizualno pa je ena temeljnih karakteristik današnjega časa. Danes so na voljo gledališka sredstva, ki jih Ajshil, Sofokles, Shakespeare ali Čehov niso imeli, in zato jih je mogoče povedati na nov način. Predvsem je pomembna omenjena časovna distanca, saj lahko tako svet in ljudi vidimo skozi drugačno optiko, tudi sedanji čas bomo v prihodnosti videli veliko bolj jasno. Zagotovo bo to obdobje čez desetletja marsikdo označil celo kot dobre stare čase, četudi se nam zdijo sivi in brezupni.
Sicer se v zadnjih dveh tisočletjih ljudje niso veliko spremenili, vsaj sam tega ni opazil. Romunija je bila pekel pod tiranijo Ceaușesca, nekoliko modificiran pekel je tudi zdaj. Enkrat je uporabil termin mafijska psihologija, ki seveda ne velja le za Romunijo, temveč za vso nekdanjo vzhodno Evropo, in je sinonim za sterilnost države, ki bodisi nima vzvodov nadzora ali jih ne zna uporabljati. Kakor koli, zdaj živi v Franciji in se z dnevnopolitičnimi težavami ne ukvarja več veliko. Ko je bil mlad, ni bilo mogoče priti čez železno zaveso v tujino, čeprav si je zelo želel potovati, zdaj pa si pravzaprav želi, da bi se lahko ustalil. Ampak dokler skoraj vsako leto producira po eno gledališko uspešnico, je vabil veliko.
Pred kratkim je premiero doživel njegov prvi filmski projekt Nekje v Paliluli. »Ponudila se je priložnost in sem jo izkoristil,« je dejal Purcărete, z veseljem bo posnel še kakšen film, vendar ostaja predvsem človek gledališča. Forma je zastavljena izrazito »balkansko«, vključno z ironično in groteskno orisanimi figurami, dogajanje pa stalno niha med realnostjo in fantastiko.
Balkan ima svoje specifike, kot so iracionalnost in originalen humor, vendar o tem geografskem in duhovnem teritoriju kroži veliko preveč mitov in legend, ki so jih ustvarili ljudje, ki Balkana pravzaprav ne poznajo, in so prerasli v klišeje, meni režiser. Res pa ima Balkan tudi svoje čare, ki sta jih pustila bizantinski in otomanski vpliv, družbene strukture so še vedno v veliki meri arhaične, termin civilizacija se tukaj obravnava drugače, kar je lahko spodbuda za ustvarjalca in magnet za evropsko občinstvo, ki je vajeno drugačnih vzorcev in pravil.
Vizualna ekstravaganca
In spet Faust. Ali ni tudi sam svoje duše prodal hudiču, saj je umetnost neke vrste zlodejevo delo? Sam se nima za umetnika, prej za mojstra obrti. Ne verjame v izjemno inspiracijo, ki bi jo spodbudile magične sposobnosti posameznika, še manj pričakuje, da bi lahko s predstavami postavil na glavo svet in razsvetlil množice. Morda tu in tam kakšnega posameznika. Vsekakor njegove predstave nikogar ne puščajo ravnodušnega, naj je to očaranost nad spektakelskimi dimenzijami, pretresenost nad fantastičnimi bizarnimi liki, surovostjo in animaličnostjo njihovih interakcij, ali pa ga preprosto prevzame izjemna dinamika projekta, začinjena s pirotehničnimi učinki in gromoglasno glasbeno kuliso.
Vendar zgolj vizualna ekstravaganca nikakor ni cilj projekta. Fausta opredeljuje večno nezadovoljstvo, pohlep po novih spoznanjih in izkušnjah, ki so še kako značilni za današnji čas. V primerjavi z Goethejevo različico tukaj Faust ni srečen niti za trenutek, olajšanje zanj nastopi, ko oslepi in domneva, da so zvoki, ki jih sliši, gradnja novega, lepšega sveta, vendar so v resnici zgolj odmevi zabijanja žebljev v njegovo krsto. Je ves ta imaginarij krvoločnega in bestialnega odraz njegove mizantropije? »Nisem mizantrop, sem le skeptik,« je povedal Purcărete.
